UVOD
Začetek tega članka bo vseboval poglavja, nanašajoč na srednji vek v Evropi in o mitih, ki krožijo o tem obdobju. Drugi del članka pa bo vseboval poglavja o viteškemu redu templarjev, njihovi vlogi ter njihovi prisotnosti v Prekmurju, torej celoten članek zajema več tem.
Srednjeveška družba, plemiči in kmetje
(Pinterest, Balász Szakonyi)
Obdobje srednjega veka se je začelo v 5. stoletju z razpadom Zahodnega rimskega cesarstva. Takrat je bilo obdobje velikih sprememb, saj so se križem-kražem po Evropi naseljevala različna ljudstva kot npr. Avari, Slovani, Franki, Saksonci, Huni, Ostrogoti, Tevtoni, Nordijci itd...
V tem stoletju se je zrušila centralizirana rimska oblast, posledično pa so nastale razpršene "lokalne oblasti", torej nekaj podobnega kot da bi danes razpadla vlada in bi vsaka občina postala samostojna in začela delovati v svoji smeri. V tej zmedi je znotraj evropske družbe nastal fevdalizem, ki je deloval nekako tako: ker mali kmet ni moral zagotoviti varnosti sebi in svoji družini si je to zagotovil pri bogatejšemu sosedu, ki ga je lahko branil. V zameno mu je kmet dajal del svojega pridelka. Tukaj je dobesedno šlo za izmenjavo, korist pa sta imela oba. Beseda "fevdalizem" izhaja iz latinskih izrazov feudalis, kar pomeni pristojbina, in feodum, kar pomeni fevd. Pristojbina je pomenila dano zemljo (fevd) kot plačilo, ki ga je dajal kmet plemiču za zagotavljanje vojaške obrambe. Namen večine gradov je bil, da so se tja zatekali ljudje v primeru nevarnosti, v času miru pa je služil kot trgovsko središče.
En od mitov oz. prevar, ki je bil splošno sprejet med ljudmi je, da je sodobni čas prinesel boljši položaj za delavce ter osem urni delovnik. Res je, da se je delo v srednjem veku raztezalo od zore do mraka, toda kot je zapisal škof Pilkington je to delo bilo razporejeno v več rund; dnevno rutino srednjeveškega kmeta je vseboval tudi odmor za zajtrk, kosilo, popoldanski spanec in večerjo. Ti odmori so bili splošne pravice kmetov, ki so jih uživali tudi v času največje žetve. Po besedah oxfordskega profesorja Jamesa E. Thorolda Rogersa srednjeveški delovnik ni bil daljši od osem ur. Potrebno je dodati tudi, da je že takrat bila nedelja dela prost dan. Dolgi delovni dnevi, po 12 do 14 ur so pravzaprav bili uvedeni v 19. stoletju, z začetkom industrijske revolucije, ko so nastale prve tovarne. Takrat se je začela množična proizvodnja, uporaba strojev in tudi druge velike spremembe v družbi. Posledično so se pojavila delavska politična gibanja, ki so se zavzemala za krajši delovni čas. Delavec, ki je v 19. in 20. stoletju protestiral za uvedbo osem urnega delovnika si je v bistvu prizadeval za tisto, kar je imel njegov srednjeveški prednik že pred petimi stoletji.
V nasprotju s tem, kar Hollywood in Netflix želita prikazati, naši predniki niso bili brezkulturni, ušivi in umazani barbari. Pomembna jim je bila nega las in brade, nekateri posamezniki so bili čisto obriti. V Untertürheimu in Niederstotzingenu so arheologi celo našli glavnike iz 6. stoletja. Res je, da v tistih časih niso poznali sto vrst šamponov, katere najdemo danes na policah v trgovini, toda takrat so že poznali proces izdelave mila iz živalske maščobe.
Glavnika, najdena leta 1962 v Niederstotzingenu.
Resnica je, da so takrat, podobno kot danes obstajali družbeni razredi. Takrat so najštevilčnejši sloj predstavljali delovni ljudje, torej kmetje in obrtniki, sledijo jim vitezi, nato plemiči in na koncu sam kralj. Tudi danes živimo v nekakšni piramidi, le da imamo namesto plemičev lastnike večjih podjetij, ki imajo monopol nad trgom. Kakorkoli, v primerjavi z današnjim malim človekom si je srednjeveški kmet lastil zemljo, katero je obdeloval, po možnosti imel veliko otrok, doma uporabljal ročno izdelane stvari in živel v homogeni družbi. Obdeloval je zemljo in hkrati ga je ščitila skupina vitezov. Nedelje in verski prazniki so bili dela prosti dnevi. Če pa primerjamo srednjeveškega plemiča s sodobnim direktorjem nekega podjetja je naloga plemiča bila ta, da je varoval kmete v času vojne. Plemič ni nikoli ustvarjal dobička, le podedoval je posest svojih staršev.
Prehrana in higiena kmetov
Danes kroži dosti mitov o srednjem veku, ki so prikazani v filmih in šolskih učbenikih. Dejstvo je, da so srednjeveški kmetje uživali bolj zdravo hrano kot jo danes večina prebivalcev revnih držav tretjega sveta (srednjeveški kmetje so vsakodnevno uživali jajca, sir, mleko, govedino, svinjino, ribe...) Neumnost, ki je splošno sprejeta je tudi to, da so se ljudje v tistem obdobju redko umivali. Dejstvo je, da so tudi takrat ljudje bili ljudje in so imeli čut za voh. V mestih so že takrat obstajala javna kopališča, ki jih je srednjeveška Evropa podedovala od svojega predhodnika, starega Rima. Po večjem delu Evrope se je lastništvo kopališča prenašalo z očeta na sina. Ko je bilo zgrajeno novo kopališče, je vojvoda območja podelil lastništvo kopališča tistemu, ki je ponudil največ. Če kopališče ni vzdrževalo določenih standardov čistoče in udobja, je bil vojvoda pooblaščen, da je prenesel lastništvo na nekoga drugega. Medtem pa so se na podeželju umivali v rekah ali potokih.
Na sliki je primer evropskega srednjeveškega kopališča
Kar se tiče zdravja zob, dosledna nega ni bila potrebna, saj so takrat imeli ljudje zdrave in močne zobe saj vse, kar so jedli je bila naravna hrana. Takrat še hrana ni bila gensko spremenjena in polna sladkorja. Če pogledamo lobanje srednjeveških ljudi, so imeli presenetljivo bele zobe. Pravzaprav je na podlagi arheoloških raziskav samo 20 odstotkov zob, najdenih na srednjeveških najdiščih, kazalo kakršne koli znake gnilobe (danes je ta številka višja, podatki iz pregleda raziskav, opravljenih v petih evropskih državah, med katerimi ni bilo Slovenije, so pokazali razširjenost kariesa med petletniki, ki se je gibala med 30 in 55 odstotki. vir: abczdravja.si) Srednjeveški ljudje so skrbeli za čiste zobe in svež zadah, zgodovinarji pa so našli številne recepte za paste, praške in ustne vode. Čeprav niso imeli zobnih ščetk, so za čiščenje zob uporabljali platnene krpe, ki so morda pomagale odstraniti nekaj zobnih oblog. Za boljši zadah so uporabljali žajbelj, rožmarin, poper, meto, cimet in peteršilj.
Ljudje si zgodovino velikokrat napačno predstavljamo. Vsakič, ko je nekje omenjen srednji vek najprej pomislimo na gradove, razvajeno plemstvo, ki zatira male kmete, verske vojne, bolezni, kurjenje čarovnic, mučenja in vsesplošno prelivanje krvi. Srednji vek z drugo besedo imenujemo tudi "temni vek". Res je, da so se nekatere naštete stvari res dogajale po srednjeveški Evropi, toda to si lahko razlagamo s tem, da so takrat bili moralni standardi drugačni. Dejstvo pa je tudi, da se na področju zgodovine vedno odkriva nekaj novega in zato si vsak človek zgodovino predstavlja drugače. Zgodovina ni neka točna doktrina temveč je področje, v katero lahko zmeraj brskamo in še vedno ne vemo vsega. Z zgodovino lahko delamo marsikaj, lahko jo odkrivamo, lahko jo prekrivamo, lahko jo tudi manipuliramo. Pri zanimanju za preteklost je za odkrivanje zgodovinskih resnic najbolj idealno, da imamo odprt um in vedno poslušamo obe strani. Kaj če je resnica čisto drugačna kot si jo mi predstavljamo? In obstaja kar nekaj primerov, primer spreminjanja zgodovine lahko vzamemo kar iz starega veka; Rimljani so svoje večstoletne sovražnike, s katerimi so se zmeraj spopadali, Kelte opisovali kot homoseksualce, rimski pisec Diodor Sicilski je celo trdil, da je med Kelti bila homoseksualnost družbena norma in "čeprav so bile keltske ženske na videz privlačne so možje vseeno raje spali en z drugim". Diodor je pisal tudi o tem, da je v keltski družbi bilo nespoštljivo zavrniti homoseksualni spolni odnos. Toda kaj nam to pove? Smiselno je, da so Rimljani morali svoje sovražnike Kelte prikazati v čim slabši luči, da bi tako opravičili vojaško agresijo in genocid nad njimi. V tem primeru je brati o Keltih skozi rimske vire podobno kot da bi dolgoletnega vegana vprašali, kaj si misli o uživanju mesa. Namreč, gre za rimsko propagando. Zakaj bi Rimljani pisali o Keltih karkoli dobrega, glede na to, da so med seboj bili v konstantnih vojnah?
Templarji, odlični vojaki in trgovci
Templarski viteški red je bil ustanovljen leta 1119 v Jeruzalemu. Na začetku je štel le osem pripadnikov, francoskih vitezov z namenom, da bi varovali krščanske romarje in sveto deželo. Takrat so katoliški križarji osvojili Jeruzalem, pobili muslimanske prebivalce ter prisegli krščanskemu mestnemu kralju Baldvinu Drugemu, da mu bodo zvesto služili. Na začetku so bili tako oslabljeni, da so imeli enega konja na dve osebi. Od tod izvira tudi en od njihovih simbolov, konj, katerega jahata dva viteza naenkrat. Kasneje je njihova priljubljenost močno narasla in so imeli kar preko 20 tisoč članov. Vsi templarji so nosili belo pregrinjalo z rdečim križem, kar je bil njihov prepoznavni simbol. Bili so močno disciplinirani borci, pripadniku, ki je v boju pokazal strahopetnost so ogrinjalo odvzeli in je moral do konca leta jesti na tleh, kot pes. Večina templarjev je bila francoskega porekla, na začetku so le izvajali patrulje in zagotavljali krščanskim romarjem varno pot v sveto deželo, kasneje pa imeli veliko vlogo pri križarskih vojnah.
(etsy.com, NohemyGallery)
Poleg tega, da so bili vojaki in redovniki so bili tudi bankirji in veleposestniki. Ko so v viharju križarskih vojn uspešno osvajali ozemlje na Bližnjem vzhodu so naleteli na velika mesta in razvito gospodarstvo, ki je pod arabsko oblastjo cvetelo že stoletja. S tem, ko so zasedli tista ozemlja so dajali denarna posojila križarjem in romarjem, posredovali pri odkupljanju ujetnikov in postali poleg Židov najuspešnejši bankirji tistega obdobja. V 13. stoletju so templarji imeli celo svojo floto ter tako trgovali po celotnem Mediteranskem morju. Z ladjami so pravtako prevažali romarje ter jim nudili zaščito in prenočišče. Namreč, ena od značilnosti srednjega veka so bila tudi romanja katoliških Evropejcev v kraje, ki so jih imeli za svete. Šlo je za verski motiv, da so izpolnili zaobljubo, se opravičili za kak zločin ali pa preprosto poglobili svojo vero v Boga. Danes bi se romanju lahko reklo "turizem". In ravno v tem turizmu so templarji videli priložnost za dodaten zaslužek.
Znotraj organizacije so bila prisotna stroga pravila, naprimer niso smeli piti alkohola ali kockati, pravtako je vsakdanje življenje vključevala molitev. Prepovedano se jim je bilo oblačiti preveč razkošno oz. izstopajoče, morali so ohranjati lik pred Bogom ponižnega človeka. Srednjeveški plemiči so bili predtem znani po nediscipliniranih konjenicah in si prizadevali le za lastno slavo. Veljalo je splošno prepričanje, da bodo templarji temu naredili konec. Njihova stroga pravila so jim narekovala popolno poslušnost gospodarju.
Templarji v Panonski nižini
Evropa je skozi zgodovino utrpela mnogo brutalnih napadov iz Afrike in Azije. Templarji so odigrali veliko vlogo v boju proti islamskemu svetu, vendar so se pravtako bojevali proti drugemu agresorju, ki je takrat pretil nad našo celino. Aprila 1241, ko so na Madžarsko vdrli Mongoli je prišlo do bitke pri Mohiju. Poleg pehote, lahke konjenice in lokostrelcev so pri obrambi sodelovali tudi templarji. Mongoli so zadali hud poraz madžarski vojski kralja Béle IV., ki je slovela po najboljši konjenici v Evropi. Mongoli so po bitki požgali mesto Pešta in posledično prevzeli nadzor nad Panonsko nižino. Mongolska nadvlada v Panonski nižini se je končala še istega leta (1241) ko je decembra umrl takratni vladar Mongolije, Ögedej, ki je bil tretji Džingiskanov sin.
(vir: Wikipedija)
O templarjih v Prekmurju je prvi začel pisati Fran Kovačič leta 1926 ki je trdil, da je madžarski kralj Andrej II vitezom podaril neko posest na tleh današnjega Prekmurja. Ta posest je bila v Gradu na Goričkem (oz. Gornja Lendava) kjer so templarji zgradili grad in tam gospodarili v času križarskih vojn. Ivan Zelko v svoji knjigi Zgodovina Prekmurja (1995) piše, da so templarji bili prisotni tudi v Murski Soboti, na oddih pa so hodili tudi v Selo, kjer so v 13. stoletju zgradili rotundo, ki stoji še danes. Zelko je leta 1936 omenil, da so se v bližini rotunde v Selu na njivah videli sledove neke zgradbe, ki naj bi še stala poleg te znamenite rotunde. Zanimivost prej omenjenega gradu v kraju Grad na Goričkem je, da so radiestezisti tam odkrili energetsko sevanje, središče moči pa je ravno na štoru posekanega drevesa. Če bo kdorkoli šel v to področje bolj podrobno bo prej ko slej ugotovil, da so energijske točke navadno prisotne v bližini gradu ali cerkva. Templarji so pravtako bili prisotni v Ljubljani in Beli Krajini, vendar Bela Krajina za templarje ni bila zanimiva, ker je bila takrat slabo poseljena oz. je bila "nikogaršnja zemlja". Očitno je panonsko ozemlje templarjem bolj ustrezalo.
Templarji so pri nas imeli tudi vlogo zdravilcev, saj so gojili zelišča ter zdravili prebivalce. Prekmurje dolgo ni imelo nobene bolnišnice, prvo je sama regija dobila komaj v zadnjem desetletju 19. stoletja. Pravtako ni bilo šolanih zdravnikov. Tako so templarji marsikaj dobrega storili za naše lokalno prebivalstvo ter predstavljali pozitivno luč v zgodovini ljudskega zdravilstva v Prekmurju. Poleg templarjev je bil pri nas prisoten tudi viteški red ivanovcev, kateri so prišli na madžarsko območje leta 1155. Ivanovci so ustanavljali bolnišnice. Leta 1526, ko je prišlo do bitke pri Mohaču so si njihove posesti prilastili Turki in Madžari.
(vir: kraji.eu)
Konec templarjev in njihova simbolika
Ob svojem vrhuncu so templarji imeli v lasti okoli 870 hiš in gradov, zaradi svojega velikega obsega pa so bili najprimernejša izbira za mednarodno nakazovanje velikih zneskov denarja, saj so imeli lastno konjenico in ogromno nepremičnin po Bližnjem vzhodu in celi Evropi. Zaradi njihovega vpliva jih je začel takratni francoski kralj Filip IV. preganjati. Kralj Filip, kateremu je takrat primanjkovalo denarja se je očitno ob vsem bogastvu templarjev počutil "nelagodno". Vse templarje je dal dne 13. oktobra 1307 aretirati, isti dan pa jih je izročil na zaslišanje in jim zaplenil vso premoženje v Franciji.
V evropskih cerkvah, ki so jih zgradili templarji je nemalokrat prisoten simbol lobanje in dveh prekrižanih kosti. Po nekem izročilu sta lobanja in križne kosti kosti Jackesa de Molaya, mojstra viteškega reda templarjev. V želji, da bi se polastil bogastva templjarjev, je kralj Filip ukazal razpustiti organizacijo in začel templarje preganjati. De Molaya je cerkvena oblast živega sežgala. Kasneje so trije templarji želeli najti njegove posmrtne ostanke in so našli le lobanjo in stegnenice. V tem obdobju so templjarji še vedno sloveli kot izkušeni pomorščaki, lobanja in stegnenice zadnjega velikega mojstra pa so postale njihov pomorski simbol.
Ta simbol danes javnost oz. filmska industrija povezuje s pirati, toda pravzaprav ima simbol globji pomen. Ta simbol navadno uporabljajo tajne prostozidarske organizacije, ki se ukvarjajo s ezoteričnimi vedami kot npr. ameriška tajna združba Skull and Bones v univerzi v Yale-u, pravtako tudi organizacije, ki so bile usmerjene proti prostozidarstvu, kot npr. nemški narodni socialisti v 30tih in 40tih letih prejšnjega stoletja, katerega pripadniki so ta simbol uporabljali na uniformah, kapah in zastavah. Prekrižani kosti izvirata iz starodavne germanske rune Gebo, sedme črke v runski abecedi, ki je identična črki X, katera predstavlja izmenjavo, požrtovanje, spoštovanje, hvaležnost in čast. To nas spominja na izmenjavo med ljudmi in na koncept trgovine. (Od tod izvira tudi izraz, ki ga uporabljajo angleško govoreče države ob Božiču: Merry X-Mas, ker si ljudje takrat izmenjujejo darila). Črka Gebo je pravtako povezana z izmenjavo seksualne energije med moškim in žensko. Torej plodnost in ustvarjanje novega življenja. V Indiji je ta življenska energija imenovana "prana", na Kitajskem se imenuje "či", v Nemčiji pa so ga v začetku 20. stoletja imenovali "vril". Ko prana, či ali vril izgine iz telesa živega bitja nastopi smrt. Celo kip egipčanskega kralja Tutankamona drži kljuko in bojni mlat v prekrižanem, diagonalnem položaju. V današnjem času se bolj pogosto uporablja izraz "aura".
Simbol lobanje in dveh prekrižanih kosti je uporabljala tudi nemška vodilna politična sfera ter vojska pred in med drugo svetovno vojno.
Lobanja se večkrat povezuje z latinskim rekom Memento Mori, kar pomeni "Zavedaj se smrti." oziroma, da si minljiv. Simbol so poleg prej omenjene nemške vojske uporabljali tudi španski, francoski in pruski husarji, britanski kraljevi lancerji, med prvo svetovno vojno pa so ga uporabljale italijanske jurišne enote.
Ni komentarjev:
Objavite komentar