Prekmurje ima bogato dediščino na področju parapsihologije. Naši predniki so od nekdaj želeli vedeti vzrok za nesrečo ali bolezen. Na vsaki vasi je obstajala vsaj ena ženska, kateri so pripisovali nadnaravne sposobnosti in povezavo s hudičem.
V Prekmurju je bilo verovanje v čarovnice in uroke prisotno še v času SFRJ, od tam naprej pa je postopoma začelo izginjati. Stereotipna čarovnica je bila ženskega spola in obnašala se je nenavadno, drugače kot drugi. Predstavljale so naravno grožnjo povprečnim ljudem in pogostega krivca za slabe dogodke. Zato je na dvoriščih kmetov bila nezaželjena. Za čarovnice so značilne naslednje lastnosti: nesocialnost, hudobija, pretirana radovednost, zlobno govorjenje, konfliktnost in sitnost.
Čarovnice pri ostalih Slovanih
Čarovnice delajo zlo iz koristoljubja, maščevalnosti ali zavisti; nad ljudi in živino pošiljajo nesrečo, bolezen in smrt. Na polja pošiljajo točo, kravam in porodnicam pa jemljejo mleko. Čarovnice letajo po zraku na metli ali pa jezdijo kozle ali ovne. Da obstajajo ženske, ki se ukvarjajo s črno magijo so ljudje verovali že v predkrščanskih časih. Poljski etnograf Kazimierz Moszyński npr. navaja vir iz 13. stoletja, da del vzhodnih Slovanov pozna navado, da ženske, ki povzročajo nemire med prebivalstvom vsakih dvajset let zvežejo in jih zmečejo v reko. Tiste, ki se s plavanjem rešijo označijo za čarovnice in skurijo, tiste ki pa utonejo pa proglasijo za nedolžne.
Vaški zdravilci
Čarovnic, ki so povzročale zlobna dejanja iz strasti in škodoželjnosti ne smemo zamenjevati z zdravilci. Danes se pojavlja neko prepričanje, da so čarovnice bile modre in razgledane ženske, ki so se ukvarjale z zeliščarstvom in jih je zaradi njihove introvertiranosti ljudstvo po krivem obtoževalo sodelovanja s hudičem. V resnici pa gre za dve različni vrsti ljudi: čarovnice, omenjene v članku imajo le malo skupnega z lokalnimi zdravilci in jasnovidci, h katerim so se zatekali ljudje, ko so potrebovali pomoč ali nasvet. Pravzaprav gre za dve različni skupini ljudi.
Hvaljenje otroka, živali ali rastlin
En od načinov, ki so jih izvajale čarovnice, da so škodovale ljudem je pretirano hvaljenje: to ima lahko negativne posledice. O tem je že pisal Jože Navratil v svojem delu Slovenske narodne vraže in prazne vere leta 1894: otroka uroči vsak človek, ki ga hvali zaradi njegove zunanje podobe, ravno tako, če nekdo hvali kako žival npr. tele, kravo ali vola. Podobno piše tudi etnologinja Marija Cvetek leta 1993 v reviji Kmečki glas: v Bohinju so coprnico spoznali po tem, da je "na debelo hvalila", pa nič dodala "Na bod mo škoda!" Srbski folklorist Ljubinko Radenković trdi, da ima občudovanje v svojem temelju zavist in željo po prisvojitvi. Če je nekdo pretirano hvalil otroka, rastlino in žival je to imelo hude posledice: utrujenost, bolezen in v nekaterih primerih tudi smrt. Jože Zadravec v svojem delu Ljudsko zdravilstvo v Prekmurju omenja, da obiskovalec ni smel takoj stopiti k dojenčku, ko ga je prišel pogledat, ampak se najprej dotakniti štedilnika in rečti: "Fuj te boj!"
Metanje oglja v vodo
Dušan Rešek v svoji knjigi Šege in verovanja ob Muri in Rabi (1983) na podlagi raziskovanja trdi, da če so otroci bili zvörčeni oz. začarani, pod vplivom magije so mati vzeli lonček vode, vanjo spustili tri žareče koščke oglja in govorili: Če ste od vötra eli od lüdi, od mladi eli od stari, kak ste navejdouč prišli, tak navejdouč odidite. Či vas je bilou petdeset, naj vas bou treseti, či vas je bilou treseti, naj vas bou trinajst". Koščki so morali biti žareči, da so cvrčali v vodi in če so dosegli dno posode so bili otroci pod urokom. Spet po drugih krajih so verovali, da bolj kot je oglje cvrčalo, bolj je bil otrok uročen. Navada metanja oglja v vodo je bila prisotna po celotni regiji. Rešek sicer v svoji knjigi omenja Prekmurce, toda to navado so poznali tudi v Prlekiji. Vinko Möderndorfer v svojem delu Ljudska medicina pri Slovencih (1964) omenja, da so v Pavlovcih pri Ormožu ugotavljali krivca za urok s pomočjo oglja; če padejo koščki oglja na tla je otroka uročil moški, če so močni cvrčali pa ženska. Möderndorfer piše tudi o tem, da točo delajo čarovnice: ljudje naj bi v toči našli ženske lase in drobce metle. V Prekmurju pred petnajstim avgustom niso trli lanu, da čarovnice ne bi imele pezdirja za "narejanje toče".
Čarovnice in krastače
Pri panonskih Slovencih je bilo splošno prepričanje, da so krastače povezane s čarovnicami. Če je prišla krastača v hišo ali hlev, so na njo vlili vrelo mast in jo nabodli na vile ali jo pribili na vrata. V knjigi Coprnice so me nosile avtorice Mirjam Mencej je omenjeno, da je po verovanju ljudi vsaka čarovnica imela svojo krastačo, zato so jih ljudje natikali na vile, da se je krastača posušila. Sama knjiga je zanimiva ravno zato, ker vsebuje intervjuje z ljudmi iz vzhodne Slovenije in govori o ljudskih verovanjih: čarovnica se spremeni v krastačo, zato so jo ljudje pribili na hlevska vrata, češ, da so zdaj uničili comprco, ki bi škodila njihovi živini. Ljudje krastač niso ubijali samo zato, da bi se zaščitili pred uroki temveč tudi zato, da bi čarovnico tudi prepoznali, odkrili njeno identiteto - če so krastačo vrgli v ogenj, so jo prepoznali kot žensko, ki je bila opečena; če so jo prebodli, so jo prepoznali po luknji v predpasniku.
Obramba pred čarovnicami
Ljudje so se pred lokalnimi čarovnicami ščitili na več načinov: s pomočjo amuletov oz. križev, s pomočjo blagoslovljene vode, s pobijanjem krastač ali pa tako, da so čarovnici direkt v obraz povedali, da je čarovnica. S tem naj bi izgubila svojo moč. Kmetje so velikokrat našli zakopana jajca, mrtve živali ali kosti, ki so jih nastavile vaške čarovnice zaradi škodoželjnosti in maščevanja. Da bi preprečili urok so jajca, mrtvo žival ali kost skurili. Čarovnice so to zakopavale kot "zlobni dar" in s tem povzročile nesrečo svojim sosedom; lahko se je končalo z boleznijo, poškodbo ali pa, da je potem celotna vas bila v sporu. Dušan Rešek omenja tradicijo v Vučji Gomili, da ko se je rodil otrok so pokrili ogledalo, da tisti ki bo prišel gledat otroka ne bi pogledal v ogledalo in hkrati otroka, da ga ne bi uročil oz. zvörko. Omenja tudi navado prisotno v Bogojini, da so ljudje nekdaj v žepu nosili strok česna, da jim "comprnija" ne bi škodovala.
Zaključek
Verovanje v čarovnice se pojavlja povsod po Evropi. Na alpskem prostoru poznajo legendo o čarovnici Perchti (Pehti), katere ime izvira iz staronemške besede pergan, kar pomeni "skrito" ali "prikrito". Njen lik se pojavlja tudi v Kekcu. Po besedah lingvistke Erike Timm, Perchta izvira iz obdobja, ko so alpski prostor naseljevali Kelti. Rusi naprimer poznajo lik Jage Babe: starka, ki je živela z mačko in strašnim psom, ki sta varovala njeno kolibo. Po nebu je letala v ogromnem možnarju in ustvarjala nevihte. Zanimivo je, da so folklore evropskih narodov tako podobne med seboj (verovanje v duhove, čarovnice, magijo, škrate...) čeprav ljudje stoletja niso imeli stika en z drugim; npr. dva oddaljena naroda imata lahko podobno folkloro brez da bi bila stoletja v kontaktu en z drugim. Ravno to je zanimivo, da na podobne legende naletimo povsod po Evropi.
Ostali članki:
Magija in uroki v prekmurski kulturi
Zgodovina priseljevanja Nemcev v Prekmurje
Keltske naseldbine na panonskih ravnicah
Ni komentarjev:
Objavite komentar