UVOD
Ljudje širom sveta so v preteklosti vedno uporabljali magijo in uroke za različne namene. Nameni so bili različni; lahko je bilo to za oživljanje in zdravljenje, lahko pa za povzročanje zlih dejanj oz. škode drugi osebi. Tako okultizem oz. parapsihološka znanja obstajajo v vseh kulturah po svetu: vrste različnih obredov in ukvarjanje z energijami so poznali že Perzijci, Grki, Feničani, Egipčani, Indijci, Kitajci, ameriški in avstralski staroselci, Germani, Slovani in praktično ves svet. Ljudje so zmeraj želeli vedeti, kaj jih čaka in kaj se bo zgodilo z njimi v prihodnosti; pravtako so želeli na svojo prihodnost in prihodnost drugih ljudi vplivati z znanjem parapsihologije, ki se je prenašala iz roda v rod. Mnoge stare civilizacije so nam zapustile veliko bogastvo, ne samo v obliki kipov in zgradb, temveč tudi skozi brezčasne principe in sporočila. Vso znanje o urokih, obredih, duhovih in onostranstvu so ljudje črpali že iz znanja svojih prednikov. Naprimer Egipčani so verjeli, da se božanstva delijo na dobra in hudobna; ameriški staroselci so imeli verovanje, da na nekaterih mestih živijo duhovi njihovih prednikov ali pa kar sami Bogovi, zato so indijanski vrači preko obredov prosili višje sile, naj to mesto zaščitijo.
Ljudje so vedno potrebovali duhovno oskrbo, ki jih je moralno povzdignila v hudih časih; v veri je človek iskal smisel svojega obstoja, svoj odnos do svetega pa je izražal skozi mitologijo, tradicije, obrede, prepričanja in moralne kodekse. Iz vere so črpali navdih in motivacijo, saj so bili prepričani, da obstaja nekaj večjega od njih samih. Vsak človek v nekaj veruje. Vera povzdiguje človeka na višji duhovni nivo že zaradi načel, ki jih uči. - Po veroizpovedi je večina Prekmurcev katoličanov. V času kraljevine Ogrske je bilo Prekmurje razdeljeno na dva dela: en del je pripadal škofiji v Zagrebu, drug pa v Györu. Leta 1777 je bilo združeno pod škofijo v Sombotelu. Najstarejši cerkvi, ki sta ohranjeni na naših tleh sta cerkev sv. Martina v Domanjševcih in rotunda sv. Nikolaja v Selu, katere čas gradnje sega v 13. stoletje.
(vir fotografije: kraji.eu)
Čarovnice in ljudske vraže
Papeško bulo, ki jo je leta 1484 napisal papež Inocenc VIII, v kateri je obsojal t.i. čarovnice, je pograbil nemški cerkvenik in inkvizitor Heinrich Kramer, ki je leta 1486 napisal priročnik o prepoznavanju čarovnic. Po njegovih trditvah so obstajali različni znaki, da je oseba čarovnica, hkrati pa je obstajalo več različnih metod, ki so se uporabljaji za izsiljevanje priznanja obtoženca. Po mnenju lovcev na čarovnice tistega časa je bilo čarovnico mogoče prepoznati na več načinov. Eden takšnih znakov, da je oseba čarovnica, je bilo vsako znamenje na koži, kot je madež, starostna pega ali rojstno znamenje. Na te stvari so gledali kot na znamenje samega hudiča.
(Preganjanje čarovnic v Evropi se je dogajalo med 15. in 18. stoletjem, toda evropska folklora je ustno izročilo o čarovnicah poznala že v predkrščanskem obdobju. Skandinavci so čarovnicam rekli vølve, Rimljani pa so jih klicali Venefica. Venefica označuje žensko, ki je uporabljala zvarke, strup in droge za različne namene. Slovani so poznali zgodbe o Jagi Babi, grdi starki ki je bivala v hišici v gozdu. Zato Cerkev ni ustvarila čarovnic, temveč so ljudje v njihov obstoj verovali še pred prihodnom krščanstva v Evropo)
Prekmurje sodi v vzhodno-slovensko oz. panonsko območje. Veda o urokih in vražah sicer izvira iz pred-krščanskih časov, toda znanja so bila močno aktivna tudi v času srednjega veka. Nekateri ljudje so bili prepričani, da je čarovništvo pravzaprav odpadništvo od prave vere in pogodba s hudičem; čarovnice naj bi bile nenavadne, večinoma samotarske ženske, ki so se ukvarjale s čaranjem in škodovale ljudem. Te ženske so se lahko spremenile v krastačo, črno mačko ali črno kokoš, največjo moč pa so imele ob polni luni. Lahko so povzročile tudi hudo nesrečo ali smrt. Ljudje so jim pripisovali negativne lastnosti, med lokalnim prebivalstvom so bile nezaželjene. Verjeli, so da so čarovnice svojo dušo prodale hudiču.
V Prekmurju tako po ustnem kot tudi pisnem izročilu sicer ni nobenega primera, da bi kdaj kako čarovnico ali čarovnika obtožili na smrt in sežgali. Nam najbližji primer omenja dr. Ivan Zelko; mučenje in usmrtitev čarovnice Gere leta 1664 v Prlekiji, v Ljutomeru, medtem ko takih primerov v Prekmurju ni bilo. Jožef Smej v svojem zgodovinskem časopisu iz leta 2001 omenja, da razlog, zakaj niso v Prekmurju mučili in sežigali čarovnic tiči v tem, da se je tukaj ohranilo narečje stare "panonske slovenščine" in z njim vred duhovnost Vzhoda. Vzhodna ortodoksija pa čarovništva ne izenačuje s krivoverstom in služenjem hudiču. Na tem območju je znan primer neke ženske z imenom Dora Baller, ki je iz cerkve sv. Benedikta v Kančevcih vzela človeško lobanjo in jo kuhala. S to čarovnijo naj bi 24. junija 1651 povzročila točo ter s tem uničila bedenička in martjanska polja, zato je posledično na rakičanskem gradu bilo 4. julija 1652 zaslišanih 15 prič. Kljub temu oblasti Dore Baller niso mučile ali obsodile na smrt. Ljudje so se s čarovnicami navadno srečevali na križiščih, ob vodi ali v gozdu, zelo nevarno jih je bilo gledati v oči. Posledice naključnih srečevanj s temi ženskami sta lahko bili vrtoglavica ali izguba poti. Stari rodovi so se pred čarovnicami in njihovimi uroki ščitili s krščanskimi simboli in narobe obrnjenimi oblačili, včasih tudi s kletjem.
Preganjanje čarovnic se danes nasplošno povezuje s katoliško cerkvijo in srednjim vekom, toda čarovnice so naši predniki poznali že v pred-krščanskih časih. V slovanski mitologiji poznamo lik Jage babe, starke, ki živi v gozdu in s svojimi uroki povzroča nesrečo ljudem. Če damo mitologijo malce na stran; res je, da se je v preteklosti veliko moških in žensk ukvarjalo z magijo, uroki in prekletstvi. Ti posamezniki so pri svojem delu bili kar precej spretni in uspešni. V knjigi Coprnice so me nosile: raziskava vaškega čarovništva v vzhodni Sloveniji na prelomu tisočletja, avtorice Mirjam Mencej ta na podlagi intervjujev s 150 ljudmi iz vzhodne Slovenije navaja, da se je ustno izročilo o čarovnicah ohranilo vse do 20. stoletja. Na vsaki vasi je bila vsaj ena ženska, kateri so pripisovali nadnaravne sposobnosti. Avtorica v svoji knjigi trdi, da so čarovnice imele tehniko škodovanja ljudem, da so na različnih mestih; na njivo, vinograd, hlev, pod prag hleva ali tramove hiše nastavljale jajca ali kosti. Nastavljeni predmeti naj bi povzročili škodo, slabo letino, bolezen pri živini, družinski spor, nesrečo ali celo smrt.
Za vaške čarovnice je bilo tudi značilno, da so svoje uroke izvajale na več načinov, s pogledom ali pa z besedo; znano je prepričanje, da so nekateri ljudje bili s pogledom sposobni povzročiti škodo človeku ali njegovemu imetju. Pri uročevanju s pomočjo besed pa je šlo za grožnjo ali pa kompliment. Ti uroki naj bi imeli še posebej močan vpliv na otroke. Nekdanja direktorica Pokrajinskega muzeja Murska Sobota Metka Fujs v svoji knjigi 100 dejstev o Prekmurju omenja primer "zvörčenega deteta" ali uročenega otroka. Otrok, ki je bil uročen ni jedel, nenehno je jokal in imel je drisko. Umili in pozdravili so ga z vodo, v katero so metali oglje, hkrati pa so iskali krivca za bolezen. Med umivanjem so zanj tudi molili.
Med Prekmurci je dolgo časa bilo prisotno verovanje, da je dajanje komplimentov splošna značilnost prej omenjenih vaških posebnežev, ki so na tak način uročili živino ali pa otroke. Verjeli so, da se bo vedno zgodilo nasprotno, kot je bilo izrečeno, torej stavki, ki so zveneli pozitivno so imeli negativne posledice in obratno. Če je nekdo hvalil lepoto nekega dekleta jo je s tem uročil, naslednji dan pa je dekle bilo brez energije. Ravno tako, če je nekdo na obisku hvalil sosedove krave, naj bi posledično krave pockrkale. Zato so odrasli ljudje, ko so obiskali sosedovo posest se vedno morali dotakniti štedilnika in rečti otroku "Fuj te boj", da ga niso uročili. Noseča ženska na pogrebu ni smela kropiti in niti ne pogledati mrliča - s tem naj bi otrok bil brez energije oz. bi bil "živ mrlič". Posledično bi otrok bil vse življenje miren, premalo živahen.
(poleg t.i. čarovnic so obstajale tudi ženske, ki so se ukvarjale z zdravljenjem ta istih urokov. Če je otrok bil uročen s komplimentom, kot je omenjeno v zgornjem odstavku, ga je starš napotil k ženski, ki se je ukvarjala z zdravljenjem prekletstev. Ena od teh tehnik je bila, da je zdravilka vzvratno molila očenaš in s tem je črna magija prenahala vplivati na otroka)
Etnolog Vilko Novak v svojem članku Etnografski značaj slovenskega Porabja piše, kako so ljudje želeli ob rojstvu otroka preprečiti vpliv črne magije. Noseča žena na pogrebu ne sme gledati v odprt grob ali se dotakniti mrtve kokoši. Če si česa zaželi, se ne sme dotakniti lastnega obraza, sicer bo otrok imel znamenje; če je čebulo, bo otrok imel mastne lise po telesu in če bo v času nosečnosti šla v mlin bo imela gluhega otroka. Navadno so se novorojenca dotaknili s kakim železnim predmetom, da so s tem preprečili zlonamerne uroke in prekletstva. Iz istega razloga so pred vrata postavili dve metli navzkriž in pod njuju natresli ugaslo oglje, da bi s tem otroka zavarovali.
Püc, konjederec
Nasprotje vaške čarovnice je bil "püc" oz. konjederec. Konjederec je v osnovi bil moški, ki se je ukvarjal s pobiranjem trupel poginulih živali. Odstranjeval je trupla, jih ogulil in prodajal krzno. Njegova dejavnost ni bila nikjer zabeležena v dokumentih ali javnih uradih. Ponavadi se je gibal v krogu štirih ali petih vasi. Med ljudmi je imel priljubljenost in avtoriteto, narod je nanj gledal s spoštovanjem. To pa zaradi tega razloga, ker je bil je vsestranski človek, obvladal je več različnih področij, tudi zdravilstvo. Ko so ljudje zbolevali, so ponavadi poklicali "püca", da jih je ozdravil. Opravljal je tudi vlogo vrača, ljudi pa je zdravil zastonj. S svojim parapsihološkim znanjem je želel bolnemu človeku povrniti moč in vitalnost. Zadnji püci so bili aktivni v času prve svetovne vojne.
Parapsihološke vede so se prenašale iz roda v rod. Vsi ti našteti primeri so potrdilo, da je nekdaj magija predstavljala del miselnosti prekmurskega življa, toda časi se spreminjajo. Danes bi bilo skrajno čudno, da bi nekdo javno govoril o zvarkih, čarovnicah in prekletstvih. Našim prednikom se nobena od teh stvari ni zdela nenavadna in misteriozna, temveč so bili glede teh stvari precej odprti, s tem so živeli, saj je to bil del njihovega pogleda na svet, njihove življenjske filozofije.
dodatek: jaz, avtor tega bloga bi rad tudi nekaj dodal o pripovedovanju tete mojega očeta (moja prateta), rojena leta 1934: Njena prababica je imela znanje na področju magije in urokov. Če je nekdo uročil otroka s komplimentom, je njena prababica imela zanimivo tehniko: ko je sedela v kuhinji je na nogi imela posodo hladne vode in noter metala oglje: počasi košček za koščkom. Med procesom je potiho očenaš molila nazaj. Potem je lahko ugotovila če je otroka uročil moški ali ženska. S to vodo se je otroka tudi pokrižalo, s tem je bil očiščen magije. Prateta jo je pri tem opazovala, vendar prababica žal tega ni prenesla na mlajše generacije, zato je znanje šlo vred z njo v grob. Če bi danes njena prababica živela, bi bila stara preko 150 let. Prateta mi je rekla tudi o gospodu, ki se je posluževal uroka, da so sosednje krave nehala dajati mleko; to je naredil s pogledom na vime. Po njenem pripovedovanju je živela tudi soseda, za katero so še za časa SFRJ vaščani govorili da je čarovnica. Zato je bila nepriljubljena. Zvečer, ko je bilo temno je hodila od hiše do hiše in brez posebnega razloga ponujala denar, katerega noben ni vzel, saj so se je bali. Ta ženska je enkrat iz maščevanja celo nastavila veliko kokošjih jajc na njihovo dvorišče, kar je imelo hude posledice, o katerih nebi pisal javno.
(članek je bil dokončan 26. aprila 2023, zadnji odstavek pa je bil dodan 29. aprila 2023)
Zgodovina priseljevanja Nemcev v Prekmurje
Ni komentarjev:
Objavite komentar