%20(2).jpg)
Za začetek se moramo ozreti v preteklost in se poglobiti v to, kje in zakaj so nastale prve civilizacije. Prve civilizacije so se pojavile na območju "rodovitnega polmeseca", kjer danes ležijo države Bližnjega vzhoda, torej na območju, kjer se stikajo tri celine: Evropa, Afrika in Azija. Na točki, kjer se srečujejo tri celine je logično prišlo tudi do mešanja med ljudmi iz različnih ozadij. Evropejci, naravno prilagojeni na življenje v Evropi so se mešali z Afričani, ki so bili naravno prilagojeni na življenje v Afriki ter z Azijci, prilagojeni na življenje v Aziji. Podobno kot imajo živali več vrst, npr. poznamo več pasem psov ali več vrst metuljev se ljudje delimo na rase, ki so med seboj različne; npr. Azijci slovijo po disciplini, trdemu delu in izobraževalnih uspehih, Afričani so znani kot odlični tekači, Evropejci pa so vedno bili uspešni na področju izumov ter tudi kot fizično močni ljudje (najboljši "strongmeni" so povečinoma beli Evropejci). Na predelu sveta, kjer je stičišče treh celin so se mešali ljudje iz treh različnih ras in tako so nastali novi hibridni ljudje oz. križanci. Ti križanci so posledično izgubili sposobnosti preživetja v naravnem svetu, saj niso več bili prilagojeni na njega. Za ohranitev lastnega obstoja so zato potrebovali civilizacijo, faraone in strog sistem, ki bo te ljudi, ki niso bili zmožni preživeti v naravnem okolju držal skupaj.
Posledično sta se rodili sumerska in egipčanska civilizacija. V teh dveh civilizacijah je vladar imel popolno oblast, hkrati pa je suženjstvo bila norma.
Kot državnik je faraon sprejemal zakone, vodil vojne, pobiral davke in nadzoroval vso deželo. Ljudje so se začeli razvrščati v piramidni sistem in nastale so civilizacije. Tako sta tradicionalno lovstvo in nabiralništvo začela izumirati. Edina možnost, da so ti ljudje v mešani oz. heterogeni družbi preživeli je bila ravno civilizacija. Ustvarili so umetno, nenaravno okolje, za vzdrževanje tega sistema pa so potrebovali poslušne in podložne ljudi, ki bodo vladarja ubogali.
Slovanska ljudovlada ali demokracija
Medtem ko so se mešani ljudje na Bližnjem vzhodu organizirali v prve civilizacije, piramidni sistem in s tem ustvarili prve oblike tiranije so naši predniki na evropskih tleh živeli zelo drugače; sistem zatiranja in absolutne vladavine ni bil potreben, Slovani so živeli v lokalnih poglavarstvih brez nekega močnega središča. Rimski zgodovinar Prokopij iz Cezareje je o naših prednikih zapisal: ``...tem narodom, Sklavenom in Antom , ne vlada en sam človek, ampak so že od nekdaj živeli v demokraciji in posledično je vse, kar vključuje njihovo blaginjo, bodisi dobro ali slabo, namenjeno ljudem. Res je tudi, da imata ti dve barbarski ljudstvi v vseh drugih zadevah, praktično gledano, že od pradavnine enake ustanove in običaje.`` Primer ljudske vladavine lahko najdemo kar pri Karantancih oz. prednikih Slovencev, ki so živeli na območju Alp; ustoličevanje karantanskega kneza je bila tradicija prenašanja oblasti iz ljudstva na vladarja, ki so ga izvajali Slovenci že pred prihodom krščanstva ter tudi kasneje v srednjem veku. Papež Pij II je v svoji knjigi Cosmographia Pii Papae De Europa (Benetke, 1503) pisal o tem, da so Slovenci poznali obred ustoličevanja tudi po tem, ko so slovenske dežele prišle pod avstrijsko monarhijo. Bil je presenečen, da je izvoljen poglavar prisegel ljudstvu in ne ljudstvo poglavarju in da celoten obred poteka v slovenskem jeziku.
``Ko je okoli leta 747 Karantanija postala ena izmed petih samostojnih vojvodin oz. držav vzhodnega frankovskega kraljestva, so Karantanci še vedno sami volili kneza po svoje izvirnem običaju. Formalno ga je kasneje tudi imenoval frankovski kralj, dokončno pa ga je vedno potrdila le karantanska veča! V treh dokumentiranih primerih je karantanska veča tudi zavrnila vojvodo, ki jim ga je imenoval kralj, v nasprotju s karantanskim – slovenskim pravom Institutio Sclavenica, kar dokazuje, da je glavno in zadnjo besedo vseskozi imela karantanska veča oz. zbor.``
Naši predniki so si prizadevali izvajati ljudsko vladavino tudi po tem, ko so prišli pod oblast drugih evropskih sil. Glede na to da se je obred ustoličevanja ohranil tudi pod vladavino Frankov in Avstrijcev pove marsikaj o značaju našega ljudstva;
niso imeli piramidne družbene delitve kot Egipčani in Sumerci saj svobodno ljudstvo ne potrebuje kastnega sistema in močnega vladarja, ki izvaja tiranijo proti volji lastnih ljudi, hkrati pa jim je ustoličevanje pomenilo tradicijo in narodno identiteto, ki so jo ohranjali iz roda v rod. Seveda stari Slovenci niso naseljevali samo alpskega predela ampak tudi Panonijo. (Gre za isto ljudstvo na dveh geografskih položajih) Fredegar Scholasticus je pisal o tem, da so se slovanska plemena na območju Panonske nižine in Moravske leta 623 uprla Avarski nadvladi, panonskim in moravskim Slovanom pa so pomagali tudi Karantanci. Avari so bili ljudstvo mongolsko-turškega porekla, v tistem obdobju pa so pustošili po Panonski nižini. Karantanci za razliko od Moravskih in Panonskih Slovanov niso bili pod njihovo nadvlado, so pa bili izpostavljeni njihovim plenjenjem. Tistega obdobja je Karantanske (alpske), Moravske in Panonske Slovence združil kralj Samo, trgovec, ki je bil izvoljen s strani ljudstva, ki se je v bitkah izkazal kot pogumen in sposoben mož.
Kakšni kristjani so bili zares naši predniki?
V naših prednikih, ki so živeli na prostoru Panonske nižine je vedno gorel plamen, ki je posameznika vzbodbujal k borbi za neodvisnost in svobodo. Panonski Slovenec je bil hraben in bojevit, postavljal se je proti tiraniji tako, da je predstavljal nevarnost sosednjim narodom. Ravno na tem predelu se je v obdobju kralja Sama zgodil upor proti Avarom. Več kot dvesto let po knezu kralju Samu je na oblast prišel slovenski/slovaški kralj Svetopolk, ki je vladal celotni Panonski nižini vse do ozemlja današnje južne Poljske. Pod njegovo obsežno kneževino je spadalo tudi današnje Prekmurje in del Štajerske. Slovaški avtor Ivan Stodola je v svoji drami Kralj Svetopolk pisal o njegovih bojih z Nemci, o dogajanju znotraj države in da je knez sprejel krščansko vero zaradi pritiska od zunaj, na skrivaj pa je še vedno bil zvest poganski veri; v tej drami Svetopolk omenja Pavčotu, da je on kristjan le na videz, v resnici je njegov najvišji Bog Perun. Naši predniki so se dolgo upirali krščanski veri, Ljudevid Posavski, panonsko-posavski knez med letoma 819 in 823 je celo izvedel oborožen upor panonskih Slovencev proti pokristjanjevanju.
Dejstvo je, da je sistem absolutne vladavine in piramidnega sistema kot so to poznali narodi Bližnjega vzhoda bil našim prednikom tuj, saj so kneza izbirali skozi starodavni obred ustoličevanja na Knežjem kamnu. Civilizacijo, absolutne vladarje in kastni sistem je imel Bližnji vzhod in ne Evropa. Druga iznajdba, ki se je razširila iz Bližnjega vzhoda v Evropo med naše prednike pa je bilo krščanstvo.
Toda kaj ima civilizacija skupnega s krščanstvom?
Po nekaterih navedbah sodobni evropski človek obstaja približno 48 tisoč let. Povsem logično je, da večino te zgodovine naši predniki niso bili kristjani, saj je Jezus Kristus, začetnik krščanstva, ki je svojim učencem predstavil zakone nove vere živel "šele" dva tisoč let nazaj, pokristjanjevanje naših prednikov pa se je odvijalo v 9. stoletju, torej pred tisoč dvesto leti. 48 tisoč let predstavlja mnogo daljše obdobje naše preteklosti kot pičlih 1200 let, torej velika večina naših prednikov za krščanstvo nikoli ni slišala, saj pravzaprav gre za relativno "novo vero" (glede na prejšnjo primerjavo). Vendar, čeprav naši predniki pred 9. stoletjem niso nikoli imeli stika s krščanstvom so ti ljudje še pred prihodom te nove vere imeli svoje verovanje, ljudsko izročilo in običaje. Povsem logično je, da je z njihove strani prišlo do uporov proti pokristjanjevanju, saj so se bojevali proti veri, ki jim je bila tuja oz. niso o njej nič slišali, kot to lahko vidimo pri prej omenjenemu uporu pod vodstvom Ljudevita Posavskega.
Krščanstvo, ena od treh abrahamskih ver ima poleg židovske in islamske vere pravtako izvor na Bližnjem vzhodu. Ta vera se je sredi prvega stoletja našega štetja razvila v Judeji, sprva na podlagi Jezusovih naukov, pozneje pa na spisih in misijonarskem delu svetega Pavla. Sveto pismo, sveta knjiga v krščanski veri pa se deli na staro in novo zavezo; stara zaveza govori o Bogu, ki je imenoval Jude za božje izbrano ljudstvo in sklenil z njimi pogodbo, nova zaveza pa govori o Jezusovemu življenju in njegovemu križanju. Seveda se skozi poglavja pojavlja veliko drugih oseb kot npr. Abraham, Mojzes, Noe, David ali Samson, vse te ljudi pa združuje ta skupna lastnost, da so bili vsi judovskega porekla, torej del naroda, ki naj bi jih Bog imenoval za izbrano ljudstvo. Torej vse skupaj je neka skovanka, ki se je oblikovala izven področja Evrope. Medtem, ko so Judje pisali Sveto pismo, čakali obljubljenega mesijo in naredili podlago za abrahamske religije so prebivalci Evrope, ki niso imeli s temi ljudmi nikakršnega stika imeli svoja politeistična verovanja, častili naravo in prisegali zvestobo večim Bogovom.
``In ti jih Gospod, tvoj Bog, izroči in jih boš premagal, jih odločno pokončaj z zakletvijo!`` (Peta Mojzesova knjiga 7:2) ``Temveč tako ravnajte z njimi: podrite njihove oltarje, razbijte spominske kamne, posekajte svete kole in v ognju sežgite njihove rezane podobe!`` (7:5) ``Takrat smo zavzeli vsa njegova mesta in z zakletvijo pokončali vsako mesto: moške, ženske in otroke; nikogar nismo pustili živega.`` Vsi ti stavki so vzeti iz Stare zaveze, natančneje iz Pete Mojzesove knjige. V Svetem pismu piše, da je Bog določil Jude za božje izbrano ljudstvo, bil njihov zaščitnik, izmed vseh ljudstev sveta komuniciral le z njimi ter jim tudi svetoval in jim celo zapovedal, kako naj napadajo druga ljudstva. Ta isti Bog, ki se je v Stari zavezi pojavil v vlogi božjega očeta, ki zapoveduje Judom, naj razbijajo oltarje in ne puščajo nikoga živega se je kasneje v Novi zavezi spet prelevil v vlogo božjega sina, ki je miroljub in ne odobrava nasilja.
Prihod krščanstva v Panonsko nižino
Pri pokristjanjevanju naših prednikov ni šlo za neko "fronto" oz. niso se krstili vsi naenkrat, saj je šlo za dolgoročno zadevo. Pokristjanjevanje je bil dolg postopek, saj so stari Slovani znotraj kneževine živeli v manjših skupnostih, pri katerih je vsaka imela svojega lokalnega poglavarja. Kneza Spodnje Panonije Kocelj in Pribina sta se v tistem obdobju zaradi pragmatičnih razlogov dala krstiti zaradi paktiranja s Franki, ki so takrat bili močna sila v Evropi, saj bi si tako lahko zagotovila politično obstojnost. Hkrati pa sta v času Kocljeve vladavine v te kraje iz Soluna prišla misijonarja Ciril in Metod, ki sta širila glagolico in oznanjala krščansko vero. Nekatere skupnosti znotraj kneževine so novo vero sprejele, nekatere pa so se ji uprle in nadaljevale s staro pogansko vero. Tukaj lahko potegnemo vzporednico z drugo polovico 20. stoletja; v Jugoslaviji in vzhodni Evropi je na oblast prišel komunizem vendar ga ni podpiralo vso prebivalstvo, čeprav je bil uradna ideologija teh držav. Čeprav so te države bile vodene s strani komunistične partije so bili nekateri ljudje, ki tega sistema niso podpirali. Podobno je bilo s pokristjanjevanjem. Logično je, da je spremeniti versko prepričanje nekih ljudi kar čez noč nemogoče.
Je poganstvo sploh kdaj izginilo?
Medtem ko so starodavni Judje, ki so živeli na območju puščav Bližnjega vzhoda svojo versko dogmo zapisovali (iz teh zapiskov je kasneje nastalo Sveto pismo) so predniki Evropejcev imeli vero, ki ni imela institucije in svetih zapiskov, temveč se je prenašala iz ust do ust. Pri stari, predkrščanski veri Evropejcev je šlo za ljudsko izročilo, ki je bil njihov način življenja, nikomu ni bilo nič vsiljeno. Njihovi Bogovi niso bili sodniki, niso bili vsevedni in niti ne nesmrtni. Bogovi so za njih predstavljali bitja narave, ki se izražajo skozi naravne pojave in ne potrebujejo denarnih daritev. Smiselno je, da so Evropejci častili okolje v katerem so od nekdaj živeli; da so častili drevesa, reke, potoke, vrhove gora in verjeli, da ima vsako letno obdobje neko posebno energijo, na kar vpliva tudi položaj sonca in lune. V evropski folklori pogostokrat naletimo na čaščenje dreves; češ, `` drevo ima moč, drevo je ozdravilo, v drevesu živijo duhovna bitja... `` na česar v Svetem pismu oz. abrahamskih verah nikoli ne naletimo, saj so se abrahamske vere tj. judovstvo, krščanstvo in islam razvijale na Bližnjem vzhodu, predelu sveta, kjer drevesa niso tako pogosta kot v Evropi. Zato ni bilo razloga, da bi jih starodavno judovsko ljudstvo častilo.
Velik del evropskega poganstva temelji oz. se vrti okoli čaščenja dreves, kar bi se semitskim ljudstvom Bližnjega vzhoda zdelo smešno in nesmiselno, saj so v njihovem naravnem okolju drevesa redka. Vendar če pogledamo z drugega zornega kota, drevesa so resnična, dajejo kisik, živalim dajejo zatočišče, nam pa lahko dajejo les za pohištvo ali za kurjavo. Staroslovenske poganske navade, niso nikdar zares izumrle, temveč so se ohranile še stoletja pod krščanstvom, izvajalci teh tradicij pa so bili kmetje, ki so imena starih Bogov le zamenjali z imeni katoliških svetnikov, medtem ko sta pomen in estetika običajev ostala ista: čaščenje narave. Naprimer Bog pomladi oz. "sprtoleja" (sprtolej je stara prekmurska beseda za pomlad), vegetacije, prebujanja življenja in Velesov volčji pastir je pri Slovanih znan kot Jarilo, s prihodom krščanstva pa ga je zamenjal sveti Jurij, katerega praznik, Jurjevanje se pravtako odvija spomladi.
Praznovanje Velike noči
V evropski kulturi sta krščanstvo in poganstvo zelo prepletena ena z drugim, saj so tudi po pokristjanjevanju poganske tradicije obstajale naprej le da so bile te prilagojene na novo vero. Primer: splošno znano je, da je rojstvo Jezusa Kristusa 25. decembra. To je točen datum, vsako leto Jezusovo rojstvo praznujemo istega dne. Kdaj pa je umrl in vstal od mrtvih? Ni določeno. Velika noč nima točnega datuma, saj se praznuje prvo nedeljo po spomladanski polni luni oz. 40 dni po pustu (brez štetja nedelj). Z Veliko nočjo se povezujejo tudi zajci, piščanci in pisana jajca oz. rimenke, ki nimajo nobene povezave z Jezusovim vstajenjem. V nemščini se praznovanje Velike noči imenuje Oster, kar izvira iz imena starogermanske boginje Ostare ali Eostre, ki se je vsako leto rodila na pomlad in prinesla novo življenje, kar zelo spominja na simbolično Jezusovo vstajenje. Velikonočna tradicija kurjenja kresov na Veliko soboto, ki je prisotna tako v Prekmurju, Porabju in ostalih delih Evrope pa pomeni odganjanje zime in pozdravljanje sonca.
Zaključek
Abrahamske religije tj. judovstvo, krščanstvo in islam so stoletja stremele k temu, da bi izbrisale duhovna in materialna izročila različnih ljudstev sveta ter si jih podredila. Dejstvo je, da abrahamske religije temeljijo na strahu in podrejanju; širile so se z ognjem in mečem ter si prizadevale izbrisati prvotne ljudske kulture, med njimi tudi kulturo Slovencev in nasplošno Evropejcev; Kelsos, grški filozof je kristjane opisal kot posameznike, ki so nagnjenji k notranjim razprtijam in k primitivnemu načinu razmišljanja in ki poleg tega kažejo tudi nenavaden prezir do življenja. Kelsos je trdil tudi, da je tradicija suverena in da so stara verovanja pomembnejša od krščanstva. Bil je prepričanja, da krščanstvo pomeni prelom oz. ločnico človeštva s tradicijami njegovih prednikov. Po verovanju abrahamskih religij je svetopisemski bog Jahve je ustvaril vse narode sveta vendar le enemu narodu določil glavno vlogo v zgodovini, Izraelcem oz. Judom, s katerimi je komuniciral in jim dajal zakone. Judje so kot izbrano ljudstvo dolžni oznanjati svojega Boga ter Biblijo tudi drugim narodom širom sveta. Zakaj Jahve npr. ni komuniciral z Afričani? Zakaj ni komuniciral z Evropejci? Zakaj ne z ameriškimi staroselci? V poganskem pogledu na svet ima vsako ljudstvo svojo posebno vlogo ter svoje mitološko izročilo, legende, običaje in pravljice. Izbrano ljudstvo z glavno vlogo ne obstaja. Ljudsko izročilo se nanaša na dogajanje v naravi ter spoštovanje do nje.
(Hors, Andrej Šiškin)
%20(2).jpg)
Ni komentarjev:
Objavite komentar