Od kod izvira prekmurščina?

UVOD

Prekmurščina se precej razlikuje od ostalih slovenskih narečij. Dejstvo je, da je Prekmurje bilo velik del zgodovine izolirano od ostalih delov Slovenije, saj je bilo del Kraljevine Ogrske vse do leta 1919, zato se je v tem obdobju razvijalo v svojo smer. Deli se na dolinsko, goričko, porabsko, ravensko in soboško narečje. Prekmurščina ima besede slovanskega, madžarskega in tudi nemškega izvora, na kar so vplivale dolgoletne migracije ljudi iz vseh koncev Evrope. 

(vir fotografije: Twitter: marcosecchi, julij 2020)

Slovanski vpliv

Slika prikazuje Velikomoravsko pod vladarjem Svetoplukom (vir: Wikipedija)

V drugi polovici 6. stoletja so sem iz južne Rusije in Ukrajine prišli Slovani. Ti so prečkali Moravsko in se ustalili na našem področju. Od leta 833 pa do začetka 10. stoletja so ti živeli pod kneževino Velikomoravsko, ki je obsegala današnjo Češko, Slovaško, Madžarsko, manjši del Ukrajine, severne Srbije, Hrvaške ter Prekmurje. Ob prihodu na nova ozemlja so bili Slovani preprosto pastirsko-poljedelsko ljudstvo, ki se je najraje naseljevalo na območja z bogatimi zalogami vode ter širokimi pašniki. Svoje pokojnike so Slovani sežigali na grmadi, nezgorele ostanke pa pokopavali. Med letoma 871 in 894 je tej kneževini vladal Svetopolk Veliki, rojen na tleh današnje Slovaške. Slovaški pisec Ivan Stodola je v svoji drami Kralj Svetopolk pisal o Svetopolkovih bojih z Nemci ter o tem, kako je kralj uradno sprejel krščanstvo, pod kožo pa je še vedno bil zvest poganski veri. Dokaz, da smo Prekmurci in Slovaki nekdaj bili del iste države oz. da oboji izhajamo iz plemena Moravskih Slovanov nam priča tudi to, da imamo dosti skupnih besed. V oklepaju je napisan prevod v knjižno slovenščino: ešče (še), kefa (krtača), mrkva (korenček), tanjer (krožnik), potač/otuč, kotačka (kolo) , dvere (vrata), flaška (steklenica), fčela (čebela), ogrke/uhorky (kumarice), vankiš/vankuš (vzglavnik), ograd/záhrada (vrt) itd. Po genetskih raziskavah je gen R1A v Republiki Sloveniji najbolj prisoten na Goriškem, na drugem mestu pa smo Prekmurci. Gen R1A je v Evropi najbolj prisoten pri Slovanih ter baltskih narodih, torej smo genetsko najbližje ljudem iz vzhodne Evrope.

(vir: Deleži Y-DNA skupin po regijah Slovenije, Slika je bila predstavljena na 12. mednarodni konferenci Izvor Evropejcev, Ljubljana 2014)

Naprimer stara prekmurska beseda za zelje je "kapüsta", ista beseda se še danes uporablja v Rusiji, v Litvi pa ji rečejo "kopūstas‎", v Latviji pa "kāposts‎". V knjižni slovenščini se dela prostemu dnevu navadno reče "praznik", v prekmurščini pa se mu reče "svetek" ali "svejtek", v Latviji "svētki", v Rusiji pa "svjatok". Ukrajinska beseda za vrat je "šyja", ruska "šéja", v Prekmurju pa uporabljamo "šinjek". Beseda "čislo" se v ruščini uporablja za številke, v prekmurskem narečju pa za rožni venec, morda je tukaj povezava zato, ker je rožni venec molitev ponavljanja.

Zanimiv je izvor besede "geli" (slovensko: Mar ne?) Beseda je sestavljena iz ge in li. Li se uporablja tudi v drugih slovanskih jezikih npr. v ruščini je "Ne pravda li?" (Mar ni tako?) in v češčini "Jestli?". V severnem delu Prekmurja se črka j velikokrat spremeni v g, torej "geli?".

Svetopluk Moravski (vir: robertharding, picfair.com)

Madžarski vpliv

Ogri ali Madžari spadajo med ugrofinske narode. V preteklosti so bili dobri konjeniki in tako prodrli na zahod. Arabski pisatelj Ibn Dasta, ki je živel okoli leta 912., je na podlagi starejših virov opisal Madžare za tisto obdobje, ko so živeli ob Črnem morju. Zapisal je, da so prebivali med Bolgari in Pečenegi. Namesto hiš so imeli šotore, v katerih so stanovali. Potovali so iz kraja v kraj in si iskali dobrih pašnikov. Leta 893 so Madžari prišli v Panonsko nižino. To je bilo za madžarske konjenike idealno, saj so se takrat naši predniki bojevali kar med seboj; takrat je bil prisoten konflikt med Arnulfom Koroškim in Svetopolkom. Takrat so naši predniki imeli kar dve državi: Karantanijo in Velikomoravsko. Leta 899 in 900 so Madžari prišli v severno Italijo in ropali po Lombardiji. Nato so se vrnili v Panonijo, sklenili zavezništvo z Moravani in jo skupaj z Moravani izropali. Namreč, ropanje Panonije s strani Madžarov in Moravanov je bil kot odgovor oz. maščevanje na češko-bavarsko pustošenje Moravske. Leta 906 so Madžari prekinili zavezništvo z Moravani ter Velikomoravsko uničili ter tako za naslednjih tisoč let ločili Prekmurce od Slovakov, s katerimi so prej bili del iste kneževine. Med njimi so naredili široko steno in skoraj iztrebili panonske Slovane.

Madžari(vir: Feszty Árpád, slikar)

Po večletnih krvavih borbah so se v Panonski nižini naselili Madžari in v času sv. Štefana tukaj uvedli svojo kraljevino, pod katero so prišli tudi naši predniki. Prekmurski Slovenci so se dosti naučili od Madžarov kakor tudi Madžari od Slovencev. Madžarom je bilo poljedelstvo tuje, saj so živeli kot nomadi - poljedelstva so jih naučili Slovenci. Še danes se v madžarščini uporabljajo besede, ki so našega izvora: Járom (jarem), szán (sani), kasza (kosa), bot (bot), dorong (drog), kulcs (ključ), szoknya (suknja), patak (potok), rôna (ravnica), baràzda (brazda), vihar (nevihta), szalma (slama), répa (repa), málna (malina), mocsár (močvara), konyha (kuhinja), kovács (kovač) itd.

V 11. in 12. stoletju se je madžarska fevdalna uprava okrepila, pravtako se je organizirala cerkvena uprava, madžarska kraljevina pa je trgovala s sosednjimi državami. V tistem obdobju so Prekmurci z Madžari zaživeli skupno politično, gospodarsko, versko in kulturno življenje. V tem obdobju pa je bila situacija obratna: madžarske izposojenke so prišle med slovanske jezike. V času, ko smo bili Prekmurci del Ogrske so se na našem področju uporabljale tudi besede madžarskega izvora, ki so se uporabljale v politiki in vojski, vendar so kasneje izginile: követ (poslanec), vármegya (županija), pajž (ščit), harcivati (bojevati se), šišak (čelada), katana (vojak), orsački gyüleiš (državni zbor) itd. Vpliv madžarščine se kaže tudi v še-živečih besedah kot so: beteg (bolezen), batüvanje (žaljenje), kivanüvati (želeti), dičiti (častiti), tepsi/tepsija (pekač/korito), ete (tukaj), badžusi (brki), gezero (tisoč), hasek (korist),  birka (ovca), varaš (mesto), labda (žoga), cimbalaš (cimbalist), bajcar (rudar) itd. Da so madžarske besede prišle v vsakdanjo rabo pa je kasneje še pospeševala politika 19. stoletja, ki je nemadžarom vse bolj omejevala rabo maternega jezika v cerkvi in šoli. Namreč, v Ogrskem kraljestvu je živelo več različnih narodov: Madžari, Romuni, Slovaki, Rusini, Hrvati, Srbi, Nemci (ti niso imeli enotne narodne strukture temveč so bili razpršeni po celi državi), Romi ter prekmurski Slovenci.

Obseg Ogrske kraljevine okoli leta 1000  (vir: Wikipedija)

Nemški vpliv

Potem tukaj nastopijo še prekmurske besede nemškega izvora, ki so v našem besednjaku prisotne zaradi različnih razlogov: kneza Kocelj in Pribina sta v 9. stoletju sem naseljevala Nemce iz Solnograške in Bavarske, avstrijski cesarji so v začetku 18. stoletja sem naseljevali nemške kmete in obrtnike, saj je primanjkovalo delovne sile (ti nemški naselniki so se potem pomešali s Slovenci) ter tudi zato, ker je v obdobju industrijske revolucije dosti Prekmurcev šlo delat v Nemčijo in so izposojenke "prinesli" s seboj domov. Tako kot so se Nemci skozi stoletja priseljevali v Prekmurje so se tudi prekmurski Slovenci priseljevali v Nemčijo zaradi boljšega življenskega standarda.

Zagotovo so vam znane besede kot npr. ancug, bormašina, šparat (šporhet), cajt, cvinga, žajfa, šraufenciger, fuzbal, šefla, štrik, dihtunga, šrajf, šteker, štrom, šuhi, gvint, knedl, šnicl itd. Dejstvo je, da se besede nemškega izvora pri nas uporabljajo že stoletja, toda neglede na njihov ogromen obseg jih knjižna slovenščina ne priznava. Jezikoslovci so pač morali ustvariti enoten slovenski knjižni jezik, zato so večino besed nemškega izvora "izbrisali", se pa še danes uporabljajo med navadnim ljudstvom.

Zaključek

Z vero v Boga - Za kralja in za domovino (prapor jugoslovanske kraljeve vojske med letoma 1918 in 1941)

Z letom 1919, ko se je Slovenska krajina priključila k državi SHS, ki bila predhodnica Kraljevine Jugoslavije se je Prekmurje po celem tisočletju ponovno združilo z ostalimi Slovenci. Seveda, ker stvari niso črno-bele je to imelo tako pozitivno kot negativno plat. Pravzaprav lahko na ta dogodek gledamo iz večih zornih kotov. Pozitivna plat je bila ta, da Prekmurci niso več bili del Ogrske monarhije in 17. avgusta 1919 v Beltincih praznovali ponovno pridružitev matičnemu narodu, ki je bila zgodovinski trenutek. Celo ogrske poštne znamke so prve dni po dejanski priključitvi Prekmurja pretiskali z napisom SHS oziroma Prekomurje SHS (Na dolgi rok je Jugoslavija bila odskočna deska za samostojno Slovenijo, zato je priključitev leta 1919 iz tega zornega kota dobra)

Tukaj pa je nastopila tudi negativna plat novega obdobja: Prva je bila ta, da je takrat v Prekmurju živelo 15.780 Madžarov. Veliko oseb madžarskega porekla je po priključitvi Prekmurja državi SHS odšlo, ali pa so bili izgnani. To so bili večinoma orožniki, učitelji, odvetniki, železničarji itd. Država SHS je leta 1922 uvedla popolni izgon madžarskih uradnikov. Torej priključitev državi SHS, ki je bila dobra za prekmurske Slovence je bila slaba za Madžare.

Pro-madžarski plakat iz leta 1920, ki nasprotuje Trianonski pogodbi ter priključitvi Prekmurja in Medžimurja državi SHS 

Druga negativna plat je ta, da so prekmurski Slovenci so s tem začeli mešati svoje narečje s knjižno slovenščino kar je posledično povzročilo to, da je veliko starih prekmurskih besed, ki so jih uporabljali naši pradedje izginilo. "Prava prekmurščina" se je ravno ohranila na madžarski strani meje, kjer živi slovenska manjšina oz. Porabski Slovenci. Ti ljudje leta 1919 niso postali del države SHS in zato še naprej ostali pod Madžarsko. Ker Porabci niso občutili vpliva knjižne slovenščine so s tem ohranili več starih prekmurskih besed. Zato bi danes kar nekaj izrazov, ki so jih uporabljali naši predniki za mlade generacije bilo nerazumljivih.

Tukaj je nekaj primerov stavkov v stari prekmurščini s prevodom v knjižno slovenščino:

Odvecsara szta sla po varasi po lepoj ceszti (Od večera sta šla po mestu po lepi cesti)

Po szvojem znacsaji je nase szlovenszko lüdsztvo mirno (Po svojem značaju je naše slovensko ljudstvo mirno)

Sztari Planjavec je bio escse trden mozs, cseravno je vertivao zse nad treszeti let (Stari Planjavec je bil še trden mož, čeprav je gospodaril že preko trideset let)

Bio je mozs i te mozs je odiseo v tmicsno nocs ogen iszkat (Bil je mož in ta mož je odšel v temno noč ogenj iskat)

Od kucse do kucse je seo i klunkao na vszaka vrata (Od hiše do hiše je šel in trkal na vsaka vrata)

Poimenovanja za mesce v stari prekmurščini: Január, februàr, március, aprilis, màjus, junius, julius, augusztus, szeptember, október, november in december

(Kalendár szrcá Jezusovoga za navadno leto, 1943)

Viri in literatura:

Naselitev Slovanov: Elena Mannová, Slovaška zgodovina, Založba Slovenska matica, 2005

Svetopluk: Ivan Stodola: Kralj Svetopolk, 2013, staroverci.si link

Besede ruskega in baltskega izvora: Young, Steven, Tone in Latvian borrowings from old Russian. Stressing the past: Papers on Baltic and Slavic accentology, 2009 link

Boji med Slovani in Madžari: 1. dr. Joško Šavli, Karantanija, 2007, str. 160, 2. Madžarska zasedba in naselitev slovenske Panonije, spletna stran hervardi.com link

Besede madž. izvora: Előd Dudás, Vprašanje časa prevzema madžarskih izposojenk v prekmurski knjižni jezik, 2014 link

Naselitev Nemcev: 1. dr. Matija Slavič, Narodnost in osvoboditev Prekmurcev, 2. prof. dr. Fran Kovačič, Slovenska Štajerska in Prekmurje, 1926, 3. Ivan Zelko, Zgodovina Prekmurja, Pomurska založba, 1997

Izgon Madžarov v obdobju Kraljevine SHS: 1. Attila Kovács, Številčni razvoj prekmurskih Madžarov v 20. stoletju, Ljubljana, 2006, 2. Varga Sándor, A szlovéniai magyarok helyzete 1919–1941 között. Muratáj 94/1, Lendava/Lendva 1994, 86. link

Povedi v prekmurskem narečju: Kalendár szrcá Jezusovoga za navadno leto, 1943 link

Ostali članki

Zgodovina priseljevanja Nemcev v Prekmurje

Keltske naseldbine na panonskih ravnicah

Čarovnice v prekmurskem ljudskem izročilu

Poganski običaji v Prekmurju

Keltske naseldbine na panonskih ravnicah

UVOD

Na območje Prekmurja se je skozi zgodovino priseljevalo mnogo narodov, ki je tukaj pustilo svoj pečat. Ena od teh ljudstev so bili Kelti, ki so sem prišli 300 let pred našim štetjem. Z izrazom "Kelti" označujemo ljudstva in plemena, ki so tukaj živela v mlajši železni dobi, katerih pradomovina je bila na ozemlju današnje Češke in zahodne Nemčije, vendar so se kmalu ti ljudje razširili po večjem delu Evrope, od ozemlja današnje Francije, Velike Britanije, Irske, preko alpskega prostora in tudi na ozemlje Panonske nižine. Ravno ti ljudje so bili eni od prvih prebivalcev Prekmurja.

(Širjenje Keltov po Evropi. Vir: Devianart)

Kdo so bili Kelti

Ena od njihovih značilnosti je bila, da so predstavljali grožnjo drugim narodom, še posebej Rimljanom. Da so Kelti predstavljali strah in trepet piše tudi grški zgodovinar Diodoros, ki je bil rojen na Siciliji ter jih je opisal takole: "So visokorasli, mišice jim poigravajo pod belo kožo. Njihovi lasje so svetli, toda ne le po naravi, pač si jih tudi umetno belijo, jih umivajo v mavčni vodi in si jih češejo od čela navzgor. Tako so že podobni gozdnim hudičem, saj imajo zaradi posebnega umivanja po vrhu še goste in težke lase kot konjska griva. Oblačijo se - in to je presenetljivo - v kričeče barvaste in izvezene srajce. Zraven nosijo hlače, ki jih imenujejo "bracae" in plašče, ki jih na ramenu spenjajo s sponko, pozimi debele, poleti tanke. Nekateri med njimi so sicer nosili bronaste čelade z vdelanimi velikimi figurami ali tudi z rogovi, ki so jih delali na videz še večje, kot so že tako bili. Preden pa se je začel boj, so prišli na bojišče tako, da so bili nasprotniki zmedeni kot še nikoli prej." 

(vir fotografije: Pinterest)

Boj se je začel s tem, da je pred kolono stopil en ali več ljudi in so izzvali najpogumnejše na drugi strani za dvoboj. "Pri tem vihtijo orožje, da bi prestrašili nasprotnika" je pripovedoval Diodoros. Kadar pa se kateri zares odzove, začno sobojevniki divje prepevati in v pesmih slaviti dejanja svojih očetov, nasprotnika pa sramotiti in žaliti, z namenom da bi se mu pred bojem "povesil greben". Tako so Kelti nasprotniku zbijali moralo. 

Viri, ki se nanašajo na Kelte, kakor tudi irski epi nam pričajo, da so se ti radi družili, na veliko jedli in se opijali ter uživali življenje v prireditvah. Najljubša jed Keltov je bilo kuhano ali pečeno svinjsko meso. Poleg tega so pili še vino, pivo ali medico. Arheološki ostanki kažejo, da sta bili govedina in svinjina najpogostejše meso s perutnino in divjačino kot dodatkom. V knjigi Die Kelten, Das Volk, das aus Dunkel kam (1975), avtorja Gerharda Herma je omenjeno, da so poznali tudi kovaštvo; vedeli so, kako je treba žarečo litino oblikovati z oljem in vodo, da jo kališ. Izumili so, kako se lahko zvarijo železne palice in iz takega svežnja kujejo trdna rezila. Železno orodje jim je tako olajšalo delo na poljih. 

Bakrena keltska čelada, najdena pri Waterlooju leta 1868. Kelti so jo uporabljali za ceremonije. Danes jo hrani londonski muzej. (vir fotografije: Wikipedija)

Kelti pri nas

Na območje Prekmurja in celotne Panonske nižine so Kelti prišli s severa, tu pa so bili prisotni še pred Rimljani (od 3. stoletja do prve polovice 1. stoletja pred Kristusom). Med letoma 1999 in 2007 so se tu dogajala največja arheološka izkopavanja na Slovenskem, takrat so arheologi našli dokaze o prisotnosti Keltov v Prekmurju. Ti dokazi so bili najdeni južno od Murske Sobote ter v naselju Krog. Arheologi so med drugim našli zvit meč z nožnico, sulico z dolgim tulastim nasadiščem, značilne keramične posode in osebne predmete (britev, pinceta, škarje, brus in železni obroček). V enem izmed žarnih keltskih grobov so našli železen nož in ostrogo z gumbastimi konci. Še en dokaz o prisotnosti Keltov v Prekmurju so arheologi našli leta 2017 v Beltincih. Tam so bili najdeni ostanki hiš v obliki pravokotnih jam, kakor tudi železni predmeti.

Keltski predmeti najdeni v Krogu leta 2001. Šlo naj bi za predmete v grobu keltskega bojevnika. Predmet hrani Pomurski muzej Murska Sobota (vir fotografije: Documenta Pannonica, Pomurski muzej Murska Sobota)

Kmetje, vojaki in druidi

Karel Gržan v svoji knjigi V znamenju Oriona (2008) piše, da Kelti niso imeli imperija, ampak so bili razdrobljeni v več manjših skupin, vsaka od teh pa je imela svojega poglavarja. Tudi oni so poznali demokracijo; poglavarje plemena so izvolili na ljudskih zborovanjih. Njihova družba se je delila na 3 razrede: druide oz. svečenike, vojaško plemstvo in kmete oz. navadno ljudstvo. Večina Keltov je živela na kmetijah, družine pa so vključevale več generacij: mož, žena, sinovi, hčere ter vnuki. Živeli so v okroglih hišah, na sredini hiše pa so kurili ogenj za kuhanje in gretje. 

Druidi oz. svečeniki so se ukvarjali z religijskimi obredi, zdravilstvom, lekarništvom, sojenjem in astronomijo. Julij Cezar je o druidih trdil, da je njihovo znanje bilo strogo prepovedano zapisati, da se njihove vede ne bi razširile med ljudi ter da se druidski učenci nebi preveč nanašali na pisano besedo in hkrati zanemarili veščino pomnenja. Cezar je omenjal tudi to, da so verjeli v to, da je duša večna ter da stalno potuje "da je duša neumrljiva in da se seli po smrti iz enega telesa v drugo. Vera v nesmrtnost jih navdušuje k hrabrosti in se ne bojijo smrti. Poleg tega mnogo razpravljajo o zvezdah in njihovem gibanju, o velikosti vesolja in Zemlje, o naravi ter o mogočnosti in oblasti nesmrtnih Bogov."

(vir fotografije: wallpaperaccess)

Keltska religija ter magičnost števila tri

Ker so se Kelti delili na več manjših plemen so se njihova verovanja malce razlikovala, toda večina elementov v keltski religiji je bilo skupnih za vsa plemena, neglede na geografsko oddaljenost. Torej neglede na to kam je stopil keltski škorenj so njihovi religijski temelji ostali isti. Za razliko od sodobnega prepričanja, da je smrt nekaj grozljivega in nekaj, kar ločuje ljudi so Kelti verjeli ravno nasprotno. Zavedali so se tako vidnih kot tudi nevidnih svetov, v njihovem nazoru pa je tok časa predstavljal neskončen krog. Bili so trdno prepričani, da jih duhovi prednikov stalno spremljajo in da te duhove pravtako skrbi za njihove potomce, kakor živečo družino. Verjeli so, da jih predniki spremljajo tako ob dobrih kot slabih časih; da tudi oni jočejo, ko živeči potomci doživljajo stisko ter da se ob dobrih časih veselijo z njimi. V tistih časih so Kelti iskali njihov nasvet z obrednim postom in spanjem na njihovih grobovih v upanju, da se bodo z njimi srečali v sanjah. Celo v 16. stoletju je irski poveljnik Hugh O'Neil pred bitko utaboril svojo celotno vojsko na grobišču, da bi pridobil pomoč duhov mrtvih, ki tam prebivajo. 

Kot vse starodavne civilizacije oz. ljudstva so Kelti tudi častili sonce. Čaščenje sonca pravzaprav najdemo povsod po svetu, saj je največji vir svetlobe in življenja. Sonce vzdržuje oz. ohranja vso življenje na našem planetu. Po keltskem mitu je solsticij vsako leto zaznamoval veliko bitko med dvema kraljema, en je predstavljal temo, drugi pa svetlobo. Kelti so poznali tudi božanstvo s tremi glavami, ki so ga imenovali Lug. Predstavljen je bil kot bojevnik, kralj in varuh ljudi. Zanimivo je, da troglavo božanstvo poznamo tudi slovanski narodi; Slovenci ga imenujemo Triglav, Poljaki Trzygłów, baltski Slovani pa so mu rekli Svantevit. Magičnost števila tri najdemo v mnogo pravljicah, saj predstavlja popolnost; podobno kot ima keltski Lug ali slovanski Triglav tri glave, tako v bajkah in legendah zasledimo, da je neki junak imel tri srca, tri življenja ali na voljo tri želje ali pa, da je neki kralj imel tri sinove. Celo krščanstvo verjame troedinega boga; oče, sin in sveti duh. Sorodna ljudstva so imela podobna religijska prepričanja, kar lahko vidimo že po tem, kako podobna sta si Triglav in Lug, saj tako slovanska kot keltska mitologija izvirata iz skupne indoevropske kulture. Lug je bil Bog pravice, vojne, kraljevanja, obrtnikov, veščin, trgovine in žetve. Na fotografiji je relief boga s tremi obrazi iz severovzhodne Galije.

(vir fotografije: Wikipedija)

Ljudje, ki so se že zanimali za ezoterične vede, mitologijo in sveto geometrijo ter poganstvo so pogosto zasledili omembo števila tri. Kelti so na predmete radi risali ali vrezovali Triskele - simbol, sestavljen iz treh spiral. Spiralo je simbol znan že iz paleolitskih časov, da so pa spirala ravno tri pa je že očitno: keltska družba se je delila na tri razrede, poznali so troglavega Boga, celo bivanje živih bitij je sestavljeno iz treh obdobij: življenje, smrt in ponovno rojstvo. 

Fotografija je bila posneta v kraju Newgrange na Irskem. Prikazuje Triskele vrezan v kamen (vir fotografije: irisharoundtheworld)

Ostali članki

Poganski običaji v Prekmurju

Čarovnice v prekmurskem ljudskem izročilu

Magija in uroki v prekmurski kulturi

Zgodovina priseljevanja Nemcev v Prekmurje

Čarovnice v prekmurskem ljudskem izročilu

UVOD

Prekmurje ima bogato dediščino na področju parapsihologije. Naši predniki so od nekdaj želeli vedeti vzrok za nesrečo ali bolezen. Na vsaki vasi je obstajala vsaj ena ženska, kateri so pripisovali nadnaravne sposobnosti in povezavo s hudičem. 

V Prekmurju je bilo verovanje v čarovnice in uroke prisotno še v času SFRJ, od tam naprej pa je postopoma začelo izginjati. Stereotipna čarovnica je bila ženskega spola in obnašala se je nenavadno, drugače kot drugi. Predstavljale so naravno grožnjo povprečnim ljudem in pogostega krivca za slabe dogodke. Zato je na dvoriščih kmetov bila nezaželjena. Za čarovnice so značilne naslednje lastnosti: nesocialnost, hudobija, pretirana radovednost, zlobno govorjenje, konfliktnost in sitnost.

(Prekmurci v praznični noši, Motvarjevci, 1942, Purač Jerolim)

Čarovnice pri ostalih Slovanih

Čarovnice delajo zlo iz koristoljubja, maščevalnosti ali zavisti; nad ljudi in živino pošiljajo nesrečo, bolezen in smrt. Na polja pošiljajo točo, kravam in porodnicam pa jemljejo mleko. Čarovnice letajo po zraku na metli ali pa jezdijo kozle ali ovne. Da obstajajo ženske, ki se ukvarjajo s črno magijo so ljudje verovali že v predkrščanskih časih. Poljski etnograf Kazimierz Moszyński npr. navaja vir iz 13. stoletja, da del vzhodnih Slovanov pozna navado, da ženske, ki povzročajo nemire med prebivalstvom vsakih dvajset let zvežejo in jih zmečejo v reko. Tiste, ki se s plavanjem rešijo označijo za čarovnice in skurijo, tiste ki pa utonejo pa proglasijo za nedolžne.

(slikar Ivan Bilibin, 1900)

Vaški zdravilci

Čarovnic, ki so povzročale zlobna dejanja iz strasti in škodoželjnosti ne smemo zamenjevati z zdravilci. Danes se pojavlja neko prepričanje, da so čarovnice bile modre in razgledane ženske, ki so se ukvarjale z zeliščarstvom in jih je zaradi njihove introvertiranosti ljudstvo po krivem obtoževalo sodelovanja s hudičem. V resnici pa gre za dve različni vrsti ljudi: čarovnice, omenjene v članku imajo le malo skupnega z lokalnimi zdravilci in jasnovidci, h katerim so se zatekali ljudje, ko so potrebovali pomoč ali nasvet. Pravzaprav gre za dve različni skupini ljudi.

Hvaljenje otroka, živali ali rastlin

En od načinov, ki so jih izvajale čarovnice, da so škodovale ljudem je pretirano hvaljenje: to ima lahko negativne posledice. O tem je že pisal Jože Navratil v svojem delu Slovenske narodne vraže in prazne vere leta 1894: otroka uroči vsak človek, ki ga hvali zaradi njegove zunanje podobe, ravno tako, če nekdo hvali kako žival npr. tele, kravo ali vola. Podobno piše tudi etnologinja Marija Cvetek leta 1993 v reviji Kmečki glas: v Bohinju so coprnico spoznali po tem, da je "na debelo hvalila", pa nič dodala "Na bod mo škoda!" Srbski folklorist Ljubinko Radenković trdi, da ima občudovanje v svojem temelju zavist in željo po prisvojitvi. Če je nekdo pretirano hvalil otroka, rastlino in žival je to imelo hude posledice: utrujenost, bolezen in v nekaterih primerih tudi smrt. Jože Zadravec v svojem delu Ljudsko zdravilstvo v Prekmurju omenja, da obiskovalec ni smel takoj stopiti k dojenčku, ko ga je prišel pogledat, ampak se najprej dotakniti štedilnika in rečti: "Fuj te boj!"

Metanje oglja v vodo

Dušan Rešek v svoji knjigi Šege in verovanja ob Muri in Rabi (1983) na podlagi raziskovanja trdi, da če so otroci bili zvörčeni oz. začarani, pod vplivom magije so mati vzeli lonček vode, vanjo spustili tri žareče koščke oglja in govorili: Če ste od vötra eli od lüdi, od mladi eli od stari, kak ste navejdouč prišli, tak navejdouč odidite. Či vas je bilou petdeset, naj vas bou treseti, či vas je bilou treseti, naj vas bou trinajst". Koščki so morali biti žareči, da so cvrčali v vodi in če so dosegli dno posode so bili otroci pod urokom. Spet po drugih krajih so verovali, da bolj kot je oglje cvrčalo, bolj je bil otrok uročen. Navada metanja oglja v vodo je bila prisotna po celotni regiji. Rešek sicer v svoji knjigi omenja Prekmurce, toda to navado so poznali tudi v Prlekiji. Vinko Möderndorfer v svojem delu Ljudska medicina pri Slovencih (1964) omenja, da so v Pavlovcih pri Ormožu ugotavljali krivca za urok s pomočjo oglja; če padejo koščki oglja na tla je otroka uročil moški, če so močni cvrčali pa ženska. Möderndorfer piše tudi o tem, da točo delajo čarovnice: ljudje naj bi v toči našli ženske lase in drobce metle. V Prekmurju pred petnajstim avgustom niso trli lanu, da čarovnice ne bi imele pezdirja za "narejanje toče".

Čarovnice in krastače

Pri panonskih Slovencih je bilo splošno prepričanje, da so krastače povezane s čarovnicami. Če je prišla krastača v hišo ali hlev, so na njo vlili vrelo mast in jo nabodli na vile ali jo pribili na vrata. V knjigi Coprnice so me nosile avtorice Mirjam Mencej je omenjeno, da je po verovanju ljudi vsaka čarovnica imela svojo krastačo, zato so jih ljudje natikali na vile, da se je krastača posušila. Sama knjiga je zanimiva ravno zato, ker vsebuje intervjuje z ljudmi iz vzhodne Slovenije in govori o ljudskih verovanjih: čarovnica se spremeni v krastačo, zato so jo ljudje pribili na hlevska vrata, češ, da so zdaj uničili comprco, ki bi škodila njihovi živini. Ljudje krastač niso ubijali samo zato, da bi se zaščitili pred uroki temveč tudi zato, da bi čarovnico tudi prepoznali, odkrili njeno identiteto - če so krastačo vrgli v ogenj, so jo prepoznali kot žensko, ki je bila opečena; če so jo prebodli, so jo prepoznali po luknji v predpasniku. 

(vir: Pixabay)

Obramba pred čarovnicami

Ljudje so se pred lokalnimi čarovnicami ščitili na več načinov: s pomočjo amuletov oz. križev, s pomočjo blagoslovljene vode, s pobijanjem krastač ali pa tako, da so čarovnici direkt v obraz povedali, da je čarovnica. S tem naj bi izgubila svojo moč. Kmetje so velikokrat našli zakopana jajca, mrtve živali ali kosti, ki so jih nastavile vaške čarovnice zaradi škodoželjnosti in maščevanja. Da bi preprečili urok so jajca, mrtvo žival ali kost skurili. Čarovnice so to zakopavale kot "zlobni dar" in s tem povzročile nesrečo svojim sosedom; lahko se je končalo z boleznijo, poškodbo ali pa, da je potem celotna vas bila v sporu. Dušan Rešek omenja tradicijo v Vučji Gomili, da ko se je rodil otrok so pokrili ogledalo, da tisti ki bo prišel gledat otroka ne bi pogledal v ogledalo in hkrati otroka, da ga ne bi uročil oz. zvörko. Omenja tudi navado prisotno v Bogojini, da so ljudje nekdaj v žepu nosili strok česna, da jim "comprnija" ne bi škodovala.  

(Viktor Vasnetsov)

Zaključek

Verovanje v čarovnice se pojavlja povsod po Evropi. Na alpskem prostoru poznajo legendo o čarovnici Perchti (Pehti), katere ime izvira iz staronemške besede pergan, kar pomeni "skrito" ali "prikrito". Njen lik se pojavlja tudi v Kekcu. Po besedah lingvistke Erike Timm, Perchta izvira iz obdobja, ko so alpski prostor naseljevali Kelti. Rusi naprimer poznajo lik Jage Babe: starka, ki je živela z mačko in strašnim psom, ki sta varovala njeno kolibo. Po nebu je letala v ogromnem možnarju in ustvarjala nevihte. Zanimivo je, da so folklore evropskih narodov tako podobne med seboj (verovanje v duhove, čarovnice, magijo, škrate...) čeprav ljudje stoletja niso imeli stika en z drugim; npr. dva oddaljena naroda imata lahko podobno folkloro brez da bi bila stoletja v kontaktu en z drugim. Ravno to je zanimivo, da na podobne legende naletimo povsod po Evropi.

Ostali članki:

Magija in uroki v prekmurski kulturi

Poganski običaji v Prekmurju

Zgodovina priseljevanja Nemcev v Prekmurje

Keltske naseldbine na panonskih ravnicah

Zgodovina priseljevanja Nemcev v Prekmurje

UVOD

Nemci so domačini in avtohtoni prebivalci Nemčije, kakor tudi ljudje z nemškim maternim jezikom in nemškega porekla. Danes je Nemcev na svetu med 100 in 150 milijonov, večina jih živi v Nemčiji, veliko tudi v ZDA, Kanadi, Južni Afriki, Argentini in Mehiki, kot tudi v drugih državah po svetu. Nemce prvič omenja v 1. stoletju pred našim štetjem Julij Cezar, ko so Rimljani osvojili Galijo. Omenja jih tudi rimski zgodovinar Tacit. V tistih časih so Nemci oz. Germani živeli razdrobljeno na veliko različnih plemen pod različnimi imeni, ki so bila v konfliktu z Rimskim cesarstvom kot tudi sama s seboj. Tacit jih je opisoval kot raznoliko skupino, ki je živela na območju današnje Nemčije, od Visle do Skandinavije. Zato imamo v obdobju starega Rima več poimenovanj za Nemce: nekateri so se klicali Franki, potem so bili še tu Frizijci, Sasi, Turingijci, Alemani in Bavarci. S propadom Rimskega imperija in z začetkom srednjega veka je ta razdeljena ljudstva v 9. stoletju združil Karel Veliki, ki si je podredil Frizijce in Sase ter ustanovil Karolinško kraljestvo. 

Na tej sliki vidimo tipičen nemški (germanski) izgled. Germani so jedli veliko beljakovin (meso, ribe in mleko). Pomešali so se s starodavnimi lovci-nabiralci in bili so fizično sposobni, imeli so visoko in močno telesno strukturo. Germani so morali biti telesno zelo močni, da so lahko preživeli v gorah in gozdovih. Medtem pa so se Rimljani mešali z Etruščani, Grki in drugimi mediteranskimi narodi in bili civilizirani, kar pomeni da za njih ni bila pomembna moč oz. telesna struktura, razen za tiste, ki so služili v vojski. Nasplošno so bili Rimljani manjši od Germanov, saj so jedli le žitne izdelke, oljke in ribe. Medtem pa so Germani morali biti krepki, da so preživeli surov način življenja.

V Prekmurje se je skozi zgodovino naseljevalo več narodov in kultur. S tokom časa so prišli Rimljani, Kelti, Avari, Slovani, Germani, Madžari, Turki, Romi, primorski Slovenci, Rusi itn... Pravtako je bilo Prekmurje del večih kneževin in imperijev, od slovanske kneževine Velikomoravske, Spodnje Panonije, Ogrskega kraljestva, Osmanskega cesarstva... vsaka od teh držav je na tem območju pustila svoj vpliv. Ta članek se osredotoča le na priseljevanje Nemcev. 

Prihod Nemcev in Slovanov v srednjem veku

Naval nemškega rodu v Prekmurje je v preteklosti potekal več rund; lahko trdimo, da je nemški pečat krepko zaznamoval zgodovino regije. Priseljevanje Nemcev se začne v 9. stoletju, ko so Franki ustanovili kneževino imenovano Spodnja Panonija. Spodnja Panonija je obsegala zahodni del Panonske nižine, del Mure in Drave ter Donave ter celotno Blatno jezero. Ludvik Nemški je to ozemlje dodelil knezu Pribini, ki je bil Slovan. Območje je bilo večinoma naseljeno s strani prednikov današnjih Slovencev.

Doktor Matija Slavič je bil prleški duhovnik, kateremu lahko priznamo pomembne zasluge pri tem, da je Prekmurje po prvi sv. vojni pripadalo Državi SHS. Poleg tega se je zanimal tudi za teologijo in zgodovino. Slavič v svojem delu Narodnost in osvoboditev Prekmurcev piše, da so Franki po upravni reformi ozemlja od Furlanije do Blatnega jezera leta 828 začeli v Podonavje, Zgornjo in Spodnjo Panonijo, ki sta segali od Donave do Drave, naseljevati nemške koloniste. Kasneje je v Spodnjo Panonijo prišel še knez Pribina, ki je pospeševal v svoji krajini naseljevanje Nemcev iz Bavarske in Slovencev iz Karantanije; tako lahko sklepamo, da so se Slovenci in Nemci skupaj naseljevali istočasno. Pribina je imel v svoji oblasti vse ozemlje panonskega območja s Prekmurjem vred. V začetku leta 861 je Pribino nadomestil njegov sin knez Kocelj. Spomenica leta 873, namenjena takratnemu papežu nosi naslov "Spis o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev". Torej že v času 9. stoletja so v Prekmurju živeli Slovani in hkrati z njimi bavarski Nemci. Po Kocljevi smrti so v panonski nižini ponovno zavladali Nemci pod vodstvom Arnulfa, ki je kot princ od 876 naprej vladal v Karantaniji in Panoniji.

Torej dr. Slavič omenja kar dve rundi priseljevanja Nemcev v Prekmurje; eno so izvedli Franki leta 828, drugo pa je "izvajal" knez Pribina vse do leta 861. Kar se tiče priseljevanja nemških ljudi v Prekmurje oz. Spodnjo Panonijo omenja tudi prof. dr. Fran Kovačič v knjigi Slovenska Štajerska in Prekmurje, ki je izšla leta 1926. Tako Kocelj kot tudi Pribina sta naseljevala Nemce in Slovane. Kovačič trdi, da so Nemci v Prekmurje prišli iz Bavarske in Salzburga (Solnograške), Slovani pa so v naše kraje prišli iz Slovaške. Tudi Pribina je izviral iz Nitre. Med panonskim in prekodonavskim plemenom ni bilo večje razlike; še danes Slovaki sami sebe imenujejo Slovenci, kot mi. Osebna in krajevna imena ob Muri, Moravec, Moravci spominjajo na Moravijo. Na kratko rečeno, iz tega lahko sklepamo, da je večina prebivalcev v Prekmurju mešana med moravskimi Slovani in bavarskimi in solnograškimi Nemci (če odštejemo romsko manjšino in pa obmejni del med Lendavo in Hodošem, kjer živi madžarska manjšina). V obdobju kneževine Spodnje Panonije so tako Slovani in Nemci ravno na ozemlju Prekmurja zaživeli skupno gospodarsko in politično življenje. 

Čas turških vpadov; Nemci kot cenjeni obrtniki in kmetje

Ko so avgusta 1664. leta Turki s svojo vojsko prodrli do Monoštra, so s tem prečkali tudi območje Celjske kotline, Ptujskega polja in Prekmurja. Turki so pri Monoštru izgubili, toda hkrati so vplivali na podobo tega območja. Turki so ustvarjali teror; v Prekmurju so bile sežgane celotne vasi, veliko ljudi je bilo odpeljanih v suženjstvo, ogromno jih je bilo tudi ubitih. Ivan Zelko v svoji knjigi Zgodovina Prekmurja našteva dolge sezname prebivalcev, ki so jih Turki takrat odpeljali v suženjstvo. Posledično so pohabili celotno regijo, območje od Celjske kotline pa do Panonske nižine je potrebovalo kar 70 let, da se je gospodarsko obnovilo in ponovno zaživelo. Ob Rabi sta se srečali dve sovražni vojski in 1. avgusta 1664 je prišlo do bitke pri Monoštru, v kateri so Turki bili potolčeni. Sijajne zmage leta 1664 Avstrija ni znala izkoristiti, kmalu zatem, leta 1676 in 1677 so Turki že plenili po Rabski dolini in vzhodni Štajerski. Ker je po bitki pri Monoštru bil velik primankljaj ljudi je habsburško cesarstvo na to območje naselilo Nemce, navadne kmete in obrtnike, da so območje obnovili. Nekaj se jih je priselilo že med samo bitko, saj so tako turška kot tudi vojska Svetorimskega cesarstva s sabo jemali vse sorte delavcev iz različnih evropskih regij, da so vojski služili kot tehnična podpora. Jemali so kovače, sedlarje, usnjarje, krznarje in čevljarje, saj so bili zaradi svojega znanja uporabni za vzdrževanje vojske. Tako je prišlo do tretje runde priseljevanja Nemcev v Prekmurje. Ti delavci so se tukaj ustalili po vojni.

Danes je v severovzhodnem Goričkem prisoten priimek Pelcar, kar izvira iz nemške besede "Pelz", ki pomeni krzno. Tako so ljudje označevali lokalne krznarje, ki so bili Nemci, torej "Pelcarji". Na Goričkem se pojavlja tudi priimek Neubauer, kar pomeni "novi kmet", torej Neubauerji so bili kmetje, ki so se na novo priselili. Tako Sveto rimsko cesarstvo kot tudi kasnejši Habsburški imperij, Avstro Ogrska sta bili cesarstvi, kjer je od srednjega veka pa do začetka 20. stoletja istočasno živelo več narodov in kultur. Nemci so bili cenjeni kot dobri vojaki ter iznajdljivi in spretni kmetje in obrtniki. V času srednjega veka so s prekmurskimi Slovenci živeli složno, med seboj so se tudi poročali in si tako ustvarjali mešane družine. Zato je danes na zahodnem delu Goričkega toliko nemških priimkov.

Nekdanja direktorica soboškega muzeja Metka Fujs trdi, da turški vpadi, vojne, kužne bolezni, reformacija in protireformacija niso vplivale na število prebivalstva v Prekmurju. Umrlo in pobeglo prebivalstvo so v mirnih obdobjih nadomestili novi kolonosti. Žal zaenkrat še ni raziskano, koliko prebivalcev je imelo Prekmurje vse do 18. stoletja. Res je, da je mnogo avtohtonih Slovencev zbežalo v zaledje županije Somogy pred vpadi Turkov. Zaradi pomanjkanja delovne sile so te ljudi nadomestili tujci. Hrvaško-ameriški pisatelj in esejist Tomislav Sunić piše, da je v prvi Jugoslaviji, v monarhiji, ki je bila leta 1919 ustvarjena v veliki meri kot posledica delovanja zmagovalnih sil zavezništva – je večina etničnih Nemcev živela v vzhodni Hrvaški in severni Srbiji (še posebej v Vojvodini), nekaj nemških mest in vasi pa je bilo tudi v Sloveniji. 

Zastava Svetorimskega cesarstva nemškega naroda. Cesarstvo je obstajalo tisoč let, od leta 800 pa do leta 1806, bilo pa je predhodnik Avstrijske monarhije in Avstro Ogrske. Cesarstvu so najprej vladali frankovski, za tem pa nemški kralji. Predstavljalo je branik zahodne civilizacije pred turškimi vpadi in islamizacijo Evrope. 

Popis prebivalstva in nemški priimki

In res, v popisu stanovništva, ki je bil izdan 31. januarja 1921 v času Kraljevine Jugoslavije od strani 320 dalje (poglavje Slovenija s Prekmurjem) najdemo podatke za ljudi v celotni Dravski banovini. Popis stanovništva daje podatke o številu prebivalcev, veri, maternem jeziku in starosti prebivalcev. Iz teh podatkov lahko razberemo, da so po nekaterih obmejnih vaseh na Goričkem poleg Slovencev živeli tudi Nemci. Da naštejemo samo nekaj krajev: leta 1921 je bilo v vasi Kramarovci 263 prebivalcev, od tega 259 Nemcev. V Fikšincih je bilo 400 prebivalcev, od tega 372 Nemcev. V Sotini je takrat živelo 651 ljudi, od tega se je 120 imelo za Nemce. V Serdici je bilo 750 prebivalcev, od tega 292 Nemcev. V kraju Sveti Jurij je bilo 680 prebivalcev, od tega 38 nemškega porekla. V Matjaševcih je bilo takrat 373 prebivalcev, od tega je bilo 107 Nemcev. V Krajni sta bila Nemca 2, v Kraščih 10, v Rogaševcih pa 55. V Trdkovi je bilo Nemcev 14, v Radovcih pa 4. Npr. Šalovci so kraj, ki je oddaljen od avstrijske meje in je takrat tam živelo 241 Slovencev, 34 Madžarov in 12 Nemcev. Sama Murska Sobota je takrat imela 2950 prebivalcev, od tega jih je bilo 2215 Slovencev, 22 Čehoslovakov, 441 Madžarov in 170 Nemcev. Če bi nadaljevali z naštevanjem bi bile že številke suhoparne in monotone. Kakorkoli, ti podatki nam pričajo, da je takrat v Prekmurju živelo dosti ljudi nemškega porekla.

Svetozar Ilešič v prvem poglavju knjige Slovenska Krajina (Beltinci 1935, uredil: Vilko Novak) piše, da je pod jugoslovansko državo prišla neznatna nemška manjšina na skrajnem severozahodu Goričkega. Omenja kraje Kramarovci, Ocinje in Fikšinci. Ilešič navaja, da je po ogrski statistiki iz leta 1910 v Prekmurju bilo 2540 Nemcev, kar je 2,7% prebivalstva v regiji. V splošnem so bili prekmurski Nemci katoliki. Med drugo svetovno vojno je Nemčija zasedla vasi Fikšinci, Kramarovci, Ocinje in Rottenberg, kot del razdeljene Serdice. Seveda je veliko nemških družin živelo tudi izven teh krajev, saj so bili naseljeni po celotnem območju Prekmurja. Nemci so od srednjega veka, z nastankom Svetega rimskega cesarstva kot tudi v poznejšem obdobju Avstro Ogrske se v Prekmurje priselili skozi več valov kolonizacije. Bili so cenjeni zaradi vojaške spretnosti, kmetijske produktivnosti in zaradi obrti kot so kovaštvo, krznarstvo, čevljarstvo, usnjarstvo... 

Za konec je tukaj tudi seznam prekmurskih priimkov nemškega izvora. Seznam je sestavil madžarsko-slovenski jezikoslovec in prevajalec Akoš Dončec (seznam priimkov je objavljen z dovoljenjem avtorja). Tukaj so prekmurski priimki nemškega rodu: Antolin, Barber, Bauer, Bauman, Bunderla, Ceiger, Cener, Cifer, Ciglar, Cimerman, Cug, Čurman, Dajčar, Deutsch, Ebenšpanger, Faflek, Fajfar, Felbar, Felkar, Fister, Flajsinger, Flajšoker, Flegar, Flisar, Fras, Fratar, Frumen, Fujs ali Fajs, Fridau, Fuks, Gajšt, Gelt, Gral, Grabler, Granfol, Gujt, Gujtman, Gutmacher, Hadler, Hahn, Hakl, Hanc, Hartman, Hauptman, Haužer ali Hauzar, Hazl, Hiršl, Hoheger, Holcman, Holsedl, Huber, Hujs, Hüll, Jauk, Jud, Kadiš, Kalamar, Kaufman, Kegl, Kerman, Kern, Klar, Klekl, Klement, Knap, Knaus, Kolbl, Kornhauzer, Krahler, Krajnc, Krauthaker, Kreft, Kregar, Kren, Krenos, Krojs, Lang, Lehner, Lebar, Lenarčič, Litrop, Lopert, Lorbek, Lutar, Majc, Majer, Meckar, Mekiš, Mencigar, Merklin, Neubauer, Ožvald, Pajžlar, Panker, Pelcar, Pelcl, Perdigal, Pintar, Pintarič, Plahut, Poldauf, Pozman, Prajner, Prasl, Prem, Premrl, Rajbar, Rajnar, Rajsar, Rajtar, Raus, Rautar, Rihtaršič, Rituper, Rojht, Rotar, Rozman ali Rožman, Sampl, Sampt, Semler, Serdt, Siherle, Smodiš, Somer, Šadl, Šafer, Šafran, Šajt, Šantl, Šarotar, Šiftar, Škaper, Škerget, Šlemer, Šmid/Šmit, Šneider, Šnepf, Špari, Špiclin, Šraj, Štajer, Šteiner, Štesl, Štiblar, Tibaut, Timpran, Tivold, Törnar, Trajber, Trajbarič, Unger, Vagner, Vahter, Vajndorfer, Velner, Vidmajer, Vindiš, Volf, itn.

(The Blacksmith Shop, Morgan Weistling)

Ostali članki

Čarovnice v prekmurskem ljudskem izročilu

Magija in uroki v prekmurski kulturi

Poganski običaji v Prekmurju

Keltske naseldbine na panonskih ravnicah

Magija in uroki v prekmurski kulturi

UVOD

Ljudje širom sveta so v preteklosti vedno uporabljali magijo in uroke za različne namene. Nameni so bili različni; lahko je bilo to za oživljanje in zdravljenje, lahko pa za povzročanje zlih dejanj oz. škode drugi osebi. Tako okultizem oz. parapsihološka znanja obstajajo v vseh kulturah po svetu: vrste različnih obredov in ukvarjanje z energijami so poznali že Perzijci, Grki, Feničani, Egipčani, Indijci, Kitajci, ameriški in avstralski staroselci, Germani, Slovani in praktično ves svet. Ljudje so zmeraj želeli vedeti, kaj jih čaka in kaj se bo zgodilo z njimi v prihodnosti; pravtako so želeli na svojo prihodnost in prihodnost drugih ljudi vplivati z znanjem parapsihologije, ki se je prenašala iz roda v rod. Mnoge stare civilizacije so nam zapustile veliko bogastvo, ne samo v obliki kipov in zgradb, temveč tudi skozi brezčasne principe in sporočila. Vso znanje o urokih, obredih, duhovih in onostranstvu so ljudje črpali že iz znanja svojih prednikov. Naprimer Egipčani so verjeli, da se božanstva delijo na dobra in hudobna; ameriški staroselci so imeli verovanje, da na nekaterih mestih živijo duhovi njihovih prednikov ali pa kar sami Bogovi, zato so indijanski vrači preko obredov prosili višje sile, naj to mesto zaščitijo. 

Ljudje so vedno potrebovali duhovno oskrbo, ki jih je moralno povzdignila v hudih časih; v veri je človek iskal smisel svojega obstoja, svoj odnos do svetega pa je izražal skozi mitologijo, tradicije, obrede, prepričanja in moralne kodekse. Iz vere so črpali navdih in motivacijo, saj so bili prepričani, da obstaja nekaj večjega od njih samih. Vsak človek v nekaj veruje. Vera povzdiguje človeka na višji duhovni nivo že zaradi načel, ki jih uči. - Po veroizpovedi je večina Prekmurcev katoličanov. V času kraljevine Ogrske je bilo Prekmurje razdeljeno na dva dela: en del je pripadal škofiji v Zagrebu, drug pa v Györu. Leta 1777 je bilo združeno pod škofijo v Sombotelu. Najstarejši cerkvi, ki sta ohranjeni na naših tleh sta cerkev sv. Martina v Domanjševcih in rotunda sv. Nikolaja v Selu, katere čas gradnje sega v 13. stoletje. 

(vir fotografije: kraji.eu)

Čarovnice in ljudske vraže

Papeško bulo, ki jo je leta 1484 napisal papež Inocenc VIII, v kateri je obsojal t.i. čarovnice, je pograbil nemški cerkvenik in inkvizitor Heinrich Kramer, ki je leta 1486 napisal priročnik o prepoznavanju čarovnic. Po njegovih trditvah so obstajali različni znaki, da je oseba čarovnica, hkrati pa je obstajalo več različnih metod, ki so se uporabljaji za izsiljevanje priznanja obtoženca. Po mnenju lovcev na čarovnice tistega časa je bilo čarovnico mogoče prepoznati na več načinov. Eden takšnih znakov, da je oseba čarovnica, je bilo vsako znamenje na koži, kot je madež, starostna pega ali rojstno znamenje. Na te stvari so gledali kot na znamenje samega hudiča. 

(Preganjanje čarovnic v Evropi se je dogajalo med 15. in 18. stoletjem, toda evropska folklora je ustno izročilo o čarovnicah poznala že v predkrščanskem obdobju. Skandinavci so čarovnicam rekli vølve, Rimljani pa so jih klicali Venefica. Venefica označuje žensko, ki je uporabljala zvarke, strup in droge za različne namene. Slovani so poznali zgodbe o Jagi Babi, grdi starki ki je bivala v hišici v gozdu. Zato Cerkev ni ustvarila čarovnic, temveč so ljudje v njihov obstoj verovali še pred prihodnom krščanstva v Evropo)

Prekmurje sodi v vzhodno-slovensko oz. panonsko območje. Veda o urokih in vražah sicer izvira iz pred-krščanskih časov, toda znanja so bila močno aktivna tudi v času srednjega veka. Nekateri ljudje so bili prepričani, da je čarovništvo pravzaprav odpadništvo od prave vere in pogodba s hudičem; čarovnice naj bi bile nenavadne, večinoma samotarske ženske, ki so se ukvarjale s čaranjem in škodovale ljudem. Te ženske so se lahko spremenile v krastačo, črno mačko ali črno kokoš, največjo moč pa so imele ob polni luni. Lahko so povzročile tudi hudo nesrečo ali smrt. Ljudje so jim pripisovali negativne lastnosti, med lokalnim prebivalstvom so bile nezaželjene. Verjeli, so da so čarovnice svojo dušo prodale hudiču. 

V Prekmurju tako po ustnem kot tudi pisnem izročilu sicer ni nobenega primera, da bi kdaj kako čarovnico ali čarovnika obtožili na smrt in sežgali. Nam najbližji primer omenja dr. Ivan Zelko; mučenje in usmrtitev čarovnice Gere leta 1664 v Prlekiji, v Ljutomeru, medtem ko takih primerov v Prekmurju ni bilo. Jožef Smej v svojem zgodovinskem časopisu iz leta 2001 omenja, da razlog, zakaj niso v Prekmurju mučili in sežigali čarovnic tiči v tem, da se je tukaj ohranilo narečje stare "panonske slovenščine" in z njim vred duhovnost Vzhoda. Vzhodna ortodoksija pa čarovništva ne izenačuje s krivoverstom in služenjem hudiču. Na tem območju je znan primer neke ženske z imenom Dora Baller, ki je iz cerkve sv. Benedikta v Kančevcih vzela človeško lobanjo in jo kuhala. S to čarovnijo naj bi 24. junija 1651 povzročila točo ter s tem uničila bedenička in martjanska polja, zato je posledično na rakičanskem gradu bilo 4. julija 1652 zaslišanih 15 prič. Kljub temu oblasti Dore Baller niso mučile ali obsodile na smrt. Ljudje so se s čarovnicami navadno srečevali na križiščih, ob vodi ali v gozdu, zelo nevarno jih je bilo gledati v oči. Posledice naključnih srečevanj s temi ženskami sta lahko bili vrtoglavica ali izguba poti. Stari rodovi so se pred čarovnicami in njihovimi uroki ščitili s krščanskimi simboli in narobe obrnjenimi oblačili, včasih tudi s kletjem.

Preganjanje čarovnic se danes nasplošno povezuje s katoliško cerkvijo in srednjim vekom, toda čarovnice so naši predniki poznali že v pred-krščanskih časih. V slovanski mitologiji poznamo lik Jage babe, starke, ki živi v gozdu in s svojimi uroki povzroča nesrečo ljudem. Če damo mitologijo malce na stran; res je, da se je v preteklosti veliko moških in žensk ukvarjalo z magijo, uroki in prekletstvi. Ti posamezniki so pri svojem delu bili kar precej spretni in uspešni. V knjigi Coprnice so me nosile: raziskava vaškega čarovništva v vzhodni Sloveniji na prelomu tisočletja, avtorice Mirjam Mencej ta na podlagi intervjujev s 150 ljudmi iz vzhodne Slovenije navaja, da se je ustno izročilo o čarovnicah ohranilo vse do 20. stoletja. Na vsaki vasi je bila vsaj ena ženska, kateri so pripisovali nadnaravne sposobnosti. Avtorica v svoji knjigi trdi, da so čarovnice imele tehniko škodovanja ljudem, da so na različnih mestih; na njivo, vinograd, hlev, pod prag hleva ali tramove hiše nastavljale jajca ali kosti. Nastavljeni predmeti naj bi povzročili škodo, slabo letino, bolezen pri živini, družinski spor, nesrečo ali celo smrt. 

Za vaške čarovnice je bilo tudi značilno, da so svoje uroke izvajale na več načinov, s pogledom ali pa z besedo; znano je prepričanje, da so nekateri ljudje bili s pogledom sposobni povzročiti škodo človeku ali njegovemu imetju. Pri uročevanju s pomočjo besed pa je šlo za grožnjo ali pa kompliment. Ti uroki naj bi imeli še posebej močan vpliv na otroke. Nekdanja direktorica Pokrajinskega muzeja Murska Sobota Metka Fujs v svoji knjigi 100 dejstev o Prekmurju omenja primer "zvörčenega deteta" ali uročenega otroka. Otrok, ki je bil uročen ni jedel, nenehno je jokal in imel je drisko. Umili in pozdravili so ga z vodo, v katero so metali oglje, hkrati pa so iskali krivca za bolezen. Med umivanjem so zanj tudi molili. 

Med Prekmurci je dolgo časa bilo prisotno verovanje, da je dajanje komplimentov splošna značilnost prej omenjenih vaških posebnežev, ki so na tak način uročili živino ali pa otroke. Verjeli so, da se bo vedno zgodilo nasprotno, kot je bilo izrečeno, torej stavki, ki so zveneli pozitivno so imeli negativne posledice in obratno. Če je nekdo hvalil lepoto nekega dekleta jo je s tem uročil, naslednji dan pa je dekle bilo brez energije. Ravno tako, če je nekdo na obisku hvalil sosedove krave, naj bi posledično krave pockrkale. Zato so odrasli ljudje, ko so obiskali sosedovo posest se vedno morali dotakniti štedilnika in rečti otroku "Fuj te boj", da ga niso uročili. Noseča ženska na pogrebu ni smela kropiti in niti ne pogledati mrliča - s tem naj bi otrok bil brez energije oz. bi bil "živ mrlič". Posledično bi otrok bil vse življenje miren, premalo živahen. 

(poleg t.i. čarovnic so obstajale tudi ženske, ki so se ukvarjale z zdravljenjem ta istih urokov. Če je otrok bil uročen s komplimentom, kot je omenjeno v zgornjem odstavku, ga je starš napotil k ženski, ki se je ukvarjala z zdravljenjem prekletstev. Ena od teh tehnik je bila, da je zdravilka vzvratno molila očenaš in s tem je črna magija prenahala vplivati na otroka) 

Etnolog Vilko Novak v svojem članku Etnografski značaj slovenskega Porabja piše, kako so ljudje želeli ob rojstvu otroka preprečiti vpliv črne magije. Noseča žena na pogrebu ne sme gledati v odprt grob ali se dotakniti mrtve kokoši. Če si česa zaželi, se ne sme dotakniti lastnega obraza, sicer bo otrok imel znamenje; če je čebulo, bo otrok imel mastne lise po telesu in če bo v času nosečnosti šla v mlin bo imela gluhega otroka. Navadno so se novorojenca dotaknili s kakim železnim predmetom, da so s tem preprečili zlonamerne uroke in prekletstva. Iz istega razloga so pred vrata postavili dve metli navzkriž in pod njuju natresli ugaslo oglje, da bi s tem otroka zavarovali. 

Püc, konjederec

Nasprotje vaške čarovnice je bil "püc" oz. konjederec. Konjederec je v osnovi bil moški, ki se je ukvarjal s pobiranjem trupel poginulih živali. Odstranjeval je trupla, jih ogulil in prodajal krzno. Njegova dejavnost ni bila nikjer zabeležena v dokumentih ali javnih uradih. Ponavadi se je gibal v krogu štirih ali petih vasi. Med ljudmi je imel priljubljenost in avtoriteto, narod je nanj gledal s spoštovanjem. To pa zaradi tega razloga, ker je bil je vsestranski človek, obvladal je več različnih področij, tudi zdravilstvo. Ko so ljudje zbolevali, so ponavadi poklicali "püca", da jih je ozdravil. Opravljal je tudi vlogo vrača, ljudi pa je zdravil zastonj. S svojim parapsihološkim znanjem je želel bolnemu človeku povrniti moč in vitalnost. Zadnji püci so bili aktivni v času prve svetovne vojne.

Parapsihološke vede so se prenašale iz roda v rod. Vsi ti našteti primeri so potrdilo, da je nekdaj magija predstavljala del miselnosti prekmurskega življa, toda časi se spreminjajo. Danes bi bilo skrajno čudno, da bi nekdo javno govoril o zvarkih, čarovnicah in prekletstvih. Našim prednikom se nobena od teh stvari ni zdela nenavadna in misteriozna, temveč so bili glede teh stvari precej odprti, s tem so živeli, saj je to bil del njihovega pogleda na svet, njihove življenjske filozofije. 

dodatek: jaz, avtor tega bloga bi rad tudi nekaj dodal o pripovedovanju tete mojega očeta (moja prateta), rojena leta 1934: Njena prababica je imela znanje na področju magije in urokov. Če je nekdo uročil otroka s komplimentom, je njena prababica imela zanimivo tehniko: ko je sedela v kuhinji je na nogi imela posodo hladne vode in noter metala oglje: počasi košček za koščkom. Med procesom je potiho očenaš molila nazaj. Potem je lahko ugotovila če je otroka uročil moški ali ženska. S to vodo se je otroka tudi pokrižalo, s tem je bil očiščen magije. Prateta jo je pri tem opazovala, vendar prababica žal tega ni prenesla na mlajše generacije, zato je znanje šlo vred z njo v grob. Če bi danes njena prababica živela, bi bila stara preko 150 let. Prateta mi je rekla tudi o gospodu, ki se je posluževal uroka, da so sosednje krave nehala dajati mleko; to je naredil s pogledom na vime. Po njenem pripovedovanju je živela tudi soseda, za katero so še za časa SFRJ vaščani govorili da je čarovnica. Zato je bila nepriljubljena. Zvečer, ko je bilo temno je hodila od hiše do hiše in brez posebnega razloga ponujala denar, katerega noben ni vzel, saj so se je bali. Ta ženska je enkrat iz maščevanja celo nastavila veliko kokošjih jajc na njihovo dvorišče, kar je imelo hude posledice, o katerih nebi pisal javno. 

(članek je bil dokončan 26. aprila 2023, zadnji odstavek pa je bil dodan 29. aprila 2023)

(vir fotografije: rakovgalerry.com Vladimir Davydenko)

Ostali članki

Poganski običaji v Prekmurju

Čarovnice v prekmurskem ljudskem izročilu

Zgodovina priseljevanja Nemcev v Prekmurje

Keltske naseldbine na panonskih ravnicah