Keltske naseldbine na panonskih ravnicah

UVOD

Na območje Prekmurja se je skozi zgodovino priseljevalo mnogo narodov, ki je tukaj pustilo svoj pečat. Ena od teh ljudstev so bili Kelti, ki so sem prišli 300 let pred našim štetjem. Z izrazom "Kelti" označujemo ljudstva in plemena, ki so tukaj živela v mlajši železni dobi, katerih pradomovina je bila na ozemlju današnje Češke in zahodne Nemčije, vendar so se kmalu ti ljudje razširili po večjem delu Evrope, od ozemlja današnje Francije, Velike Britanije, Irske, preko alpskega prostora in tudi na ozemlje Panonske nižine. Ravno ti ljudje so bili eni od prvih prebivalcev Prekmurja.

(Širjenje Keltov po Evropi. Vir: Devianart)

Kdo so bili Kelti

Ena od njihovih značilnosti je bila, da so predstavljali grožnjo drugim narodom, še posebej Rimljanom. Da so Kelti predstavljali strah in trepet piše tudi grški zgodovinar Diodoros, ki je bil rojen na Siciliji ter jih je opisal takole: "So visokorasli, mišice jim poigravajo pod belo kožo. Njihovi lasje so svetli, toda ne le po naravi, pač si jih tudi umetno belijo, jih umivajo v mavčni vodi in si jih češejo od čela navzgor. Tako so že podobni gozdnim hudičem, saj imajo zaradi posebnega umivanja po vrhu še goste in težke lase kot konjska griva. Oblačijo se - in to je presenetljivo - v kričeče barvaste in izvezene srajce. Zraven nosijo hlače, ki jih imenujejo "bracae" in plašče, ki jih na ramenu spenjajo s sponko, pozimi debele, poleti tanke. Nekateri med njimi so sicer nosili bronaste čelade z vdelanimi velikimi figurami ali tudi z rogovi, ki so jih delali na videz še večje, kot so že tako bili. Preden pa se je začel boj, so prišli na bojišče tako, da so bili nasprotniki zmedeni kot še nikoli prej." 

(vir fotografije: Pinterest)

Boj se je začel s tem, da je pred kolono stopil en ali več ljudi in so izzvali najpogumnejše na drugi strani za dvoboj. "Pri tem vihtijo orožje, da bi prestrašili nasprotnika" je pripovedoval Diodoros. Kadar pa se kateri zares odzove, začno sobojevniki divje prepevati in v pesmih slaviti dejanja svojih očetov, nasprotnika pa sramotiti in žaliti, z namenom da bi se mu pred bojem "povesil greben". Tako so Kelti nasprotniku zbijali moralo. 

Viri, ki se nanašajo na Kelte, kakor tudi irski epi nam pričajo, da so se ti radi družili, na veliko jedli in se opijali ter uživali življenje v prireditvah. Najljubša jed Keltov je bilo kuhano ali pečeno svinjsko meso. Poleg tega so pili še vino, pivo ali medico. Arheološki ostanki kažejo, da sta bili govedina in svinjina najpogostejše meso s perutnino in divjačino kot dodatkom. V knjigi Die Kelten, Das Volk, das aus Dunkel kam (1975), avtorja Gerharda Herma je omenjeno, da so poznali tudi kovaštvo; vedeli so, kako je treba žarečo litino oblikovati z oljem in vodo, da jo kališ. Izumili so, kako se lahko zvarijo železne palice in iz takega svežnja kujejo trdna rezila. Železno orodje jim je tako olajšalo delo na poljih. 

Bakrena keltska čelada, najdena pri Waterlooju leta 1868. Kelti so jo uporabljali za ceremonije. Danes jo hrani londonski muzej. (vir fotografije: Wikipedija)

Kelti pri nas

Na območje Prekmurja in celotne Panonske nižine so Kelti prišli s severa, tu pa so bili prisotni še pred Rimljani (od 3. stoletja do prve polovice 1. stoletja pred Kristusom). Med letoma 1999 in 2007 so se tu dogajala največja arheološka izkopavanja na Slovenskem, takrat so arheologi našli dokaze o prisotnosti Keltov v Prekmurju. Ti dokazi so bili najdeni južno od Murske Sobote ter v naselju Krog. Arheologi so med drugim našli zvit meč z nožnico, sulico z dolgim tulastim nasadiščem, značilne keramične posode in osebne predmete (britev, pinceta, škarje, brus in železni obroček). V enem izmed žarnih keltskih grobov so našli železen nož in ostrogo z gumbastimi konci. Še en dokaz o prisotnosti Keltov v Prekmurju so arheologi našli leta 2017 v Beltincih. Tam so bili najdeni ostanki hiš v obliki pravokotnih jam, kakor tudi železni predmeti.

Keltski predmeti najdeni v Krogu leta 2001. Šlo naj bi za predmete v grobu keltskega bojevnika. Predmet hrani Pomurski muzej Murska Sobota (vir fotografije: Documenta Pannonica, Pomurski muzej Murska Sobota)

Kmetje, vojaki in druidi

Karel Gržan v svoji knjigi V znamenju Oriona (2008) piše, da Kelti niso imeli imperija, ampak so bili razdrobljeni v več manjših skupin, vsaka od teh pa je imela svojega poglavarja. Tudi oni so poznali demokracijo; poglavarje plemena so izvolili na ljudskih zborovanjih. Njihova družba se je delila na 3 razrede: druide oz. svečenike, vojaško plemstvo in kmete oz. navadno ljudstvo. Večina Keltov je živela na kmetijah, družine pa so vključevale več generacij: mož, žena, sinovi, hčere ter vnuki. Živeli so v okroglih hišah, na sredini hiše pa so kurili ogenj za kuhanje in gretje. 

Druidi oz. svečeniki so se ukvarjali z religijskimi obredi, zdravilstvom, lekarništvom, sojenjem in astronomijo. Julij Cezar je o druidih trdil, da je njihovo znanje bilo strogo prepovedano zapisati, da se njihove vede ne bi razširile med ljudi ter da se druidski učenci nebi preveč nanašali na pisano besedo in hkrati zanemarili veščino pomnenja. Cezar je omenjal tudi to, da so verjeli v to, da je duša večna ter da stalno potuje "da je duša neumrljiva in da se seli po smrti iz enega telesa v drugo. Vera v nesmrtnost jih navdušuje k hrabrosti in se ne bojijo smrti. Poleg tega mnogo razpravljajo o zvezdah in njihovem gibanju, o velikosti vesolja in Zemlje, o naravi ter o mogočnosti in oblasti nesmrtnih Bogov."

(vir fotografije: wallpaperaccess)

Keltska religija ter magičnost števila tri

Ker so se Kelti delili na več manjših plemen so se njihova verovanja malce razlikovala, toda večina elementov v keltski religiji je bilo skupnih za vsa plemena, neglede na geografsko oddaljenost. Torej neglede na to kam je stopil keltski škorenj so njihovi religijski temelji ostali isti. Za razliko od sodobnega prepričanja, da je smrt nekaj grozljivega in nekaj, kar ločuje ljudi so Kelti verjeli ravno nasprotno. Zavedali so se tako vidnih kot tudi nevidnih svetov, v njihovem nazoru pa je tok časa predstavljal neskončen krog. Bili so trdno prepričani, da jih duhovi prednikov stalno spremljajo in da te duhove pravtako skrbi za njihove potomce, kakor živečo družino. Verjeli so, da jih predniki spremljajo tako ob dobrih kot slabih časih; da tudi oni jočejo, ko živeči potomci doživljajo stisko ter da se ob dobrih časih veselijo z njimi. V tistih časih so Kelti iskali njihov nasvet z obrednim postom in spanjem na njihovih grobovih v upanju, da se bodo z njimi srečali v sanjah. Celo v 16. stoletju je irski poveljnik Hugh O'Neil pred bitko utaboril svojo celotno vojsko na grobišču, da bi pridobil pomoč duhov mrtvih, ki tam prebivajo. 

Kot vse starodavne civilizacije oz. ljudstva so Kelti tudi častili sonce. Čaščenje sonca pravzaprav najdemo povsod po svetu, saj je največji vir svetlobe in življenja. Sonce vzdržuje oz. ohranja vso življenje na našem planetu. Po keltskem mitu je solsticij vsako leto zaznamoval veliko bitko med dvema kraljema, en je predstavljal temo, drugi pa svetlobo. Kelti so poznali tudi božanstvo s tremi glavami, ki so ga imenovali Lug. Predstavljen je bil kot bojevnik, kralj in varuh ljudi. Zanimivo je, da troglavo božanstvo poznamo tudi slovanski narodi; Slovenci ga imenujemo Triglav, Poljaki Trzygłów, baltski Slovani pa so mu rekli Svantevit. Magičnost števila tri najdemo v mnogo pravljicah, saj predstavlja popolnost; podobno kot ima keltski Lug ali slovanski Triglav tri glave, tako v bajkah in legendah zasledimo, da je neki junak imel tri srca, tri življenja ali na voljo tri želje ali pa, da je neki kralj imel tri sinove. Celo krščanstvo verjame troedinega boga; oče, sin in sveti duh. Sorodna ljudstva so imela podobna religijska prepričanja, kar lahko vidimo že po tem, kako podobna sta si Triglav in Lug, saj tako slovanska kot keltska mitologija izvirata iz skupne indoevropske kulture. Lug je bil Bog pravice, vojne, kraljevanja, obrtnikov, veščin, trgovine in žetve. Na fotografiji je relief boga s tremi obrazi iz severovzhodne Galije.

(vir fotografije: Wikipedija)

Ljudje, ki so se že zanimali za ezoterične vede, mitologijo in sveto geometrijo ter poganstvo so pogosto zasledili omembo števila tri. Kelti so na predmete radi risali ali vrezovali Triskele - simbol, sestavljen iz treh spiral. Spiralo je simbol znan že iz paleolitskih časov, da so pa spirala ravno tri pa je že očitno: keltska družba se je delila na tri razrede, poznali so troglavega Boga, celo bivanje živih bitij je sestavljeno iz treh obdobij: življenje, smrt in ponovno rojstvo. 

Fotografija je bila posneta v kraju Newgrange na Irskem. Prikazuje Triskele vrezan v kamen (vir fotografije: irisharoundtheworld)

Ostali članki

Poganski običaji v Prekmurju

Čarovnice v prekmurskem ljudskem izročilu

Magija in uroki v prekmurski kulturi

Zgodovina priseljevanja Nemcev v Prekmurje

Čarovnice v prekmurskem ljudskem izročilu

UVOD

Prekmurje ima bogato dediščino na področju parapsihologije. Naši predniki so od nekdaj želeli vedeti vzrok za nesrečo ali bolezen. Na vsaki vasi je obstajala vsaj ena ženska, kateri so pripisovali nadnaravne sposobnosti in povezavo s hudičem. 

V Prekmurju je bilo verovanje v čarovnice in uroke prisotno še v času SFRJ, od tam naprej pa je postopoma začelo izginjati. Stereotipna čarovnica je bila ženskega spola in obnašala se je nenavadno, drugače kot drugi. Predstavljale so naravno grožnjo povprečnim ljudem in pogostega krivca za slabe dogodke. Zato je na dvoriščih kmetov bila nezaželjena. Za čarovnice so značilne naslednje lastnosti: nesocialnost, hudobija, pretirana radovednost, zlobno govorjenje, konfliktnost in sitnost.

(Prekmurci v praznični noši, Motvarjevci, 1942, Purač Jerolim)

Čarovnice pri ostalih Slovanih

Čarovnice delajo zlo iz koristoljubja, maščevalnosti ali zavisti; nad ljudi in živino pošiljajo nesrečo, bolezen in smrt. Na polja pošiljajo točo, kravam in porodnicam pa jemljejo mleko. Čarovnice letajo po zraku na metli ali pa jezdijo kozle ali ovne. Da obstajajo ženske, ki se ukvarjajo s črno magijo so ljudje verovali že v predkrščanskih časih. Poljski etnograf Kazimierz Moszyński npr. navaja vir iz 13. stoletja, da del vzhodnih Slovanov pozna navado, da ženske, ki povzročajo nemire med prebivalstvom vsakih dvajset let zvežejo in jih zmečejo v reko. Tiste, ki se s plavanjem rešijo označijo za čarovnice in skurijo, tiste ki pa utonejo pa proglasijo za nedolžne.

(slikar Ivan Bilibin, 1900)

Vaški zdravilci

Čarovnic, ki so povzročale zlobna dejanja iz strasti in škodoželjnosti ne smemo zamenjevati z zdravilci. Danes se pojavlja neko prepričanje, da so čarovnice bile modre in razgledane ženske, ki so se ukvarjale z zeliščarstvom in jih je zaradi njihove introvertiranosti ljudstvo po krivem obtoževalo sodelovanja s hudičem. V resnici pa gre za dve različni vrsti ljudi: čarovnice, omenjene v članku imajo le malo skupnega z lokalnimi zdravilci in jasnovidci, h katerim so se zatekali ljudje, ko so potrebovali pomoč ali nasvet. Pravzaprav gre za dve različni skupini ljudi.

Hvaljenje otroka, živali ali rastlin

En od načinov, ki so jih izvajale čarovnice, da so škodovale ljudem je pretirano hvaljenje: to ima lahko negativne posledice. O tem je že pisal Jože Navratil v svojem delu Slovenske narodne vraže in prazne vere leta 1894: otroka uroči vsak človek, ki ga hvali zaradi njegove zunanje podobe, ravno tako, če nekdo hvali kako žival npr. tele, kravo ali vola. Podobno piše tudi etnologinja Marija Cvetek leta 1993 v reviji Kmečki glas: v Bohinju so coprnico spoznali po tem, da je "na debelo hvalila", pa nič dodala "Na bod mo škoda!" Srbski folklorist Ljubinko Radenković trdi, da ima občudovanje v svojem temelju zavist in željo po prisvojitvi. Če je nekdo pretirano hvalil otroka, rastlino in žival je to imelo hude posledice: utrujenost, bolezen in v nekaterih primerih tudi smrt. Jože Zadravec v svojem delu Ljudsko zdravilstvo v Prekmurju omenja, da obiskovalec ni smel takoj stopiti k dojenčku, ko ga je prišel pogledat, ampak se najprej dotakniti štedilnika in rečti: "Fuj te boj!"

Metanje oglja v vodo

Dušan Rešek v svoji knjigi Šege in verovanja ob Muri in Rabi (1983) na podlagi raziskovanja trdi, da če so otroci bili zvörčeni oz. začarani, pod vplivom magije so mati vzeli lonček vode, vanjo spustili tri žareče koščke oglja in govorili: Če ste od vötra eli od lüdi, od mladi eli od stari, kak ste navejdouč prišli, tak navejdouč odidite. Či vas je bilou petdeset, naj vas bou treseti, či vas je bilou treseti, naj vas bou trinajst". Koščki so morali biti žareči, da so cvrčali v vodi in če so dosegli dno posode so bili otroci pod urokom. Spet po drugih krajih so verovali, da bolj kot je oglje cvrčalo, bolj je bil otrok uročen. Navada metanja oglja v vodo je bila prisotna po celotni regiji. Rešek sicer v svoji knjigi omenja Prekmurce, toda to navado so poznali tudi v Prlekiji. Vinko Möderndorfer v svojem delu Ljudska medicina pri Slovencih (1964) omenja, da so v Pavlovcih pri Ormožu ugotavljali krivca za urok s pomočjo oglja; če padejo koščki oglja na tla je otroka uročil moški, če so močni cvrčali pa ženska. Möderndorfer piše tudi o tem, da točo delajo čarovnice: ljudje naj bi v toči našli ženske lase in drobce metle. V Prekmurju pred petnajstim avgustom niso trli lanu, da čarovnice ne bi imele pezdirja za "narejanje toče".

Čarovnice in krastače

Pri panonskih Slovencih je bilo splošno prepričanje, da so krastače povezane s čarovnicami. Če je prišla krastača v hišo ali hlev, so na njo vlili vrelo mast in jo nabodli na vile ali jo pribili na vrata. V knjigi Coprnice so me nosile avtorice Mirjam Mencej je omenjeno, da je po verovanju ljudi vsaka čarovnica imela svojo krastačo, zato so jih ljudje natikali na vile, da se je krastača posušila. Sama knjiga je zanimiva ravno zato, ker vsebuje intervjuje z ljudmi iz vzhodne Slovenije in govori o ljudskih verovanjih: čarovnica se spremeni v krastačo, zato so jo ljudje pribili na hlevska vrata, češ, da so zdaj uničili comprco, ki bi škodila njihovi živini. Ljudje krastač niso ubijali samo zato, da bi se zaščitili pred uroki temveč tudi zato, da bi čarovnico tudi prepoznali, odkrili njeno identiteto - če so krastačo vrgli v ogenj, so jo prepoznali kot žensko, ki je bila opečena; če so jo prebodli, so jo prepoznali po luknji v predpasniku. 

(vir: Pixabay)

Obramba pred čarovnicami

Ljudje so se pred lokalnimi čarovnicami ščitili na več načinov: s pomočjo amuletov oz. križev, s pomočjo blagoslovljene vode, s pobijanjem krastač ali pa tako, da so čarovnici direkt v obraz povedali, da je čarovnica. S tem naj bi izgubila svojo moč. Kmetje so velikokrat našli zakopana jajca, mrtve živali ali kosti, ki so jih nastavile vaške čarovnice zaradi škodoželjnosti in maščevanja. Da bi preprečili urok so jajca, mrtvo žival ali kost skurili. Čarovnice so to zakopavale kot "zlobni dar" in s tem povzročile nesrečo svojim sosedom; lahko se je končalo z boleznijo, poškodbo ali pa, da je potem celotna vas bila v sporu. Dušan Rešek omenja tradicijo v Vučji Gomili, da ko se je rodil otrok so pokrili ogledalo, da tisti ki bo prišel gledat otroka ne bi pogledal v ogledalo in hkrati otroka, da ga ne bi uročil oz. zvörko. Omenja tudi navado prisotno v Bogojini, da so ljudje nekdaj v žepu nosili strok česna, da jim "comprnija" ne bi škodovala.  

(Viktor Vasnetsov)

Zaključek

Verovanje v čarovnice se pojavlja povsod po Evropi. Na alpskem prostoru poznajo legendo o čarovnici Perchti (Pehti), katere ime izvira iz staronemške besede pergan, kar pomeni "skrito" ali "prikrito". Njen lik se pojavlja tudi v Kekcu. Po besedah lingvistke Erike Timm, Perchta izvira iz obdobja, ko so alpski prostor naseljevali Kelti. Rusi naprimer poznajo lik Jage Babe: starka, ki je živela z mačko in strašnim psom, ki sta varovala njeno kolibo. Po nebu je letala v ogromnem možnarju in ustvarjala nevihte. Zanimivo je, da so folklore evropskih narodov tako podobne med seboj (verovanje v duhove, čarovnice, magijo, škrate...) čeprav ljudje stoletja niso imeli stika en z drugim; npr. dva oddaljena naroda imata lahko podobno folkloro brez da bi bila stoletja v kontaktu en z drugim. Ravno to je zanimivo, da na podobne legende naletimo povsod po Evropi.

Ostali članki:

Magija in uroki v prekmurski kulturi

Poganski običaji v Prekmurju

Zgodovina priseljevanja Nemcev v Prekmurje

Keltske naseldbine na panonskih ravnicah