UVOD
Nemci so domačini in avtohtoni prebivalci Nemčije, kakor tudi ljudje z nemškim maternim jezikom in nemškega porekla. Danes je Nemcev na svetu med 100 in 150 milijonov, večina jih živi v Nemčiji, veliko tudi v ZDA, Kanadi, Južni Afriki, Argentini in Mehiki, kot tudi v drugih državah po svetu. Nemce prvič omenja v 1. stoletju pred našim štetjem Julij Cezar, ko so Rimljani osvojili Galijo. Omenja jih tudi rimski zgodovinar Tacit. V tistih časih so Nemci oz. Germani živeli razdrobljeno na veliko različnih plemen pod različnimi imeni, ki so bila v konfliktu z Rimskim cesarstvom kot tudi sama s seboj. Tacit jih je opisoval kot raznoliko skupino, ki je živela na območju današnje Nemčije, od Visle do Skandinavije. Zato imamo v obdobju starega Rima več poimenovanj za Nemce: nekateri so se klicali Franki, potem so bili še tu Frizijci, Sasi, Turingijci, Alemani in Bavarci. S propadom Rimskega imperija in z začetkom srednjega veka je ta razdeljena ljudstva v 9. stoletju združil Karel Veliki, ki si je podredil Frizijce in Sase ter ustanovil Karolinško kraljestvo.
V Prekmurje se je skozi zgodovino naseljevalo več narodov in kultur. S tokom časa so prišli Rimljani, Kelti, Avari, Slovani, Germani, Madžari, Turki, Romi, primorski Slovenci, Rusi itn... Pravtako je bilo Prekmurje del večih kneževin in imperijev, od slovanske kneževine Velikomoravske, Spodnje Panonije, Ogrskega kraljestva, Osmanskega cesarstva... vsaka od teh držav je na tem območju pustila svoj vpliv. Ta članek se osredotoča le na priseljevanje Nemcev.
Prihod Nemcev in Slovanov v srednjem veku
Naval nemškega rodu v Prekmurje je v preteklosti potekal več rund; lahko trdimo, da je nemški pečat krepko zaznamoval zgodovino regije. Priseljevanje Nemcev se začne v 9. stoletju, ko so Franki ustanovili kneževino imenovano Spodnja Panonija. Spodnja Panonija je obsegala zahodni del Panonske nižine, del Mure in Drave ter Donave ter celotno Blatno jezero. Ludvik Nemški je to ozemlje dodelil knezu Pribini, ki je bil Slovan. Območje je bilo večinoma naseljeno s strani prednikov današnjih Slovencev.
Doktor Matija Slavič je bil prleški duhovnik, kateremu lahko priznamo pomembne zasluge pri tem, da je Prekmurje po prvi sv. vojni pripadalo Državi SHS. Poleg tega se je zanimal tudi za teologijo in zgodovino. Slavič v svojem delu Narodnost in osvoboditev Prekmurcev piše, da so Franki po upravni reformi ozemlja od Furlanije do Blatnega jezera leta 828 začeli v Podonavje, Zgornjo in Spodnjo Panonijo, ki sta segali od Donave do Drave, naseljevati nemške koloniste. Kasneje je v Spodnjo Panonijo prišel še knez Pribina, ki je pospeševal v svoji krajini naseljevanje Nemcev iz Bavarske in Slovencev iz Karantanije; tako lahko sklepamo, da so se Slovenci in Nemci skupaj naseljevali istočasno. Pribina je imel v svoji oblasti vse ozemlje panonskega območja s Prekmurjem vred. V začetku leta 861 je Pribino nadomestil njegov sin knez Kocelj. Spomenica leta 873, namenjena takratnemu papežu nosi naslov "Spis o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev". Torej že v času 9. stoletja so v Prekmurju živeli Slovani in hkrati z njimi bavarski Nemci. Po Kocljevi smrti so v panonski nižini ponovno zavladali Nemci pod vodstvom Arnulfa, ki je kot princ od 876 naprej vladal v Karantaniji in Panoniji.
Torej dr. Slavič omenja kar dve rundi priseljevanja Nemcev v Prekmurje; eno so izvedli Franki leta 828, drugo pa je "izvajal" knez Pribina vse do leta 861. Kar se tiče priseljevanja nemških ljudi v Prekmurje oz. Spodnjo Panonijo omenja tudi prof. dr. Fran Kovačič v knjigi Slovenska Štajerska in Prekmurje, ki je izšla leta 1926. Tako Kocelj kot tudi Pribina sta naseljevala Nemce in Slovane. Kovačič trdi, da so Nemci v Prekmurje prišli iz Bavarske in Salzburga (Solnograške), Slovani pa so v naše kraje prišli iz Slovaške. Tudi Pribina je izviral iz Nitre. Med panonskim in prekodonavskim plemenom ni bilo večje razlike; še danes Slovaki sami sebe imenujejo Slovenci, kot mi. Osebna in krajevna imena ob Muri, Moravec, Moravci spominjajo na Moravijo. Na kratko rečeno, iz tega lahko sklepamo, da je večina prebivalcev v Prekmurju mešana med moravskimi Slovani in bavarskimi in solnograškimi Nemci (če odštejemo romsko manjšino in pa obmejni del med Lendavo in Hodošem, kjer živi madžarska manjšina). V obdobju kneževine Spodnje Panonije so tako Slovani in Nemci ravno na ozemlju Prekmurja zaživeli skupno gospodarsko in politično življenje.
Čas turških vpadov; Nemci kot cenjeni obrtniki in kmetje
Ko so avgusta 1664. leta Turki s svojo vojsko prodrli do Monoštra, so s tem prečkali tudi območje Celjske kotline, Ptujskega polja in Prekmurja. Turki so pri Monoštru izgubili, toda hkrati so vplivali na podobo tega območja. Turki so ustvarjali teror; v Prekmurju so bile sežgane celotne vasi, veliko ljudi je bilo odpeljanih v suženjstvo, ogromno jih je bilo tudi ubitih. Ivan Zelko v svoji knjigi Zgodovina Prekmurja našteva dolge sezname prebivalcev, ki so jih Turki takrat odpeljali v suženjstvo. Posledično so pohabili celotno regijo, območje od Celjske kotline pa do Panonske nižine je potrebovalo kar 70 let, da se je gospodarsko obnovilo in ponovno zaživelo. Ob Rabi sta se srečali dve sovražni vojski in 1. avgusta 1664 je prišlo do bitke pri Monoštru, v kateri so Turki bili potolčeni. Sijajne zmage leta 1664 Avstrija ni znala izkoristiti, kmalu zatem, leta 1676 in 1677 so Turki že plenili po Rabski dolini in vzhodni Štajerski. Ker je po bitki pri Monoštru bil velik primankljaj ljudi je habsburško cesarstvo na to območje naselilo Nemce, navadne kmete in obrtnike, da so območje obnovili. Nekaj se jih je priselilo že med samo bitko, saj so tako turška kot tudi vojska Svetorimskega cesarstva s sabo jemali vse sorte delavcev iz različnih evropskih regij, da so vojski služili kot tehnična podpora. Jemali so kovače, sedlarje, usnjarje, krznarje in čevljarje, saj so bili zaradi svojega znanja uporabni za vzdrževanje vojske. Tako je prišlo do tretje runde priseljevanja Nemcev v Prekmurje. Ti delavci so se tukaj ustalili po vojni.
Danes je v severovzhodnem Goričkem prisoten priimek Pelcar, kar izvira iz nemške besede "Pelz", ki pomeni krzno. Tako so ljudje označevali lokalne krznarje, ki so bili Nemci, torej "Pelcarji". Na Goričkem se pojavlja tudi priimek Neubauer, kar pomeni "novi kmet", torej Neubauerji so bili kmetje, ki so se na novo priselili. Tako Sveto rimsko cesarstvo kot tudi kasnejši Habsburški imperij, Avstro Ogrska sta bili cesarstvi, kjer je od srednjega veka pa do začetka 20. stoletja istočasno živelo več narodov in kultur. Nemci so bili cenjeni kot dobri vojaki ter iznajdljivi in spretni kmetje in obrtniki. V času srednjega veka so s prekmurskimi Slovenci živeli složno, med seboj so se tudi poročali in si tako ustvarjali mešane družine. Zato je danes na zahodnem delu Goričkega toliko nemških priimkov.
Nekdanja direktorica soboškega muzeja Metka Fujs trdi, da turški vpadi, vojne, kužne bolezni, reformacija in protireformacija niso vplivale na število prebivalstva v Prekmurju. Umrlo in pobeglo prebivalstvo so v mirnih obdobjih nadomestili novi kolonosti. Žal zaenkrat še ni raziskano, koliko prebivalcev je imelo Prekmurje vse do 18. stoletja. Res je, da je mnogo avtohtonih Slovencev zbežalo v zaledje županije Somogy pred vpadi Turkov. Zaradi pomanjkanja delovne sile so te ljudi nadomestili tujci. Hrvaško-ameriški pisatelj in esejist Tomislav Sunić piše, da je v prvi Jugoslaviji, v monarhiji, ki je bila leta 1919 ustvarjena v veliki meri kot posledica delovanja zmagovalnih sil zavezništva – je večina etničnih Nemcev živela v vzhodni Hrvaški in severni Srbiji (še posebej v Vojvodini), nekaj nemških mest in vasi pa je bilo tudi v Sloveniji.
Zastava Svetorimskega cesarstva nemškega naroda. Cesarstvo je obstajalo tisoč let, od leta 800 pa do leta 1806, bilo pa je predhodnik Avstrijske monarhije in Avstro Ogrske. Cesarstvu so najprej vladali frankovski, za tem pa nemški kralji. Predstavljalo je branik zahodne civilizacije pred turškimi vpadi in islamizacijo Evrope.
Popis prebivalstva in nemški priimki
In res, v popisu stanovništva, ki je bil izdan 31. januarja 1921 v času Kraljevine Jugoslavije od strani 320 dalje (poglavje Slovenija s Prekmurjem) najdemo podatke za ljudi v celotni Dravski banovini. Popis stanovništva daje podatke o številu prebivalcev, veri, maternem jeziku in starosti prebivalcev. Iz teh podatkov lahko razberemo, da so po nekaterih obmejnih vaseh na Goričkem poleg Slovencev živeli tudi Nemci. Da naštejemo samo nekaj krajev: leta 1921 je bilo v vasi Kramarovci 263 prebivalcev, od tega 259 Nemcev. V Fikšincih je bilo 400 prebivalcev, od tega 372 Nemcev. V Sotini je takrat živelo 651 ljudi, od tega se je 120 imelo za Nemce. V Serdici je bilo 750 prebivalcev, od tega 292 Nemcev. V kraju Sveti Jurij je bilo 680 prebivalcev, od tega 38 nemškega porekla. V Matjaševcih je bilo takrat 373 prebivalcev, od tega je bilo 107 Nemcev. V Krajni sta bila Nemca 2, v Kraščih 10, v Rogaševcih pa 55. V Trdkovi je bilo Nemcev 14, v Radovcih pa 4. Npr. Šalovci so kraj, ki je oddaljen od avstrijske meje in je takrat tam živelo 241 Slovencev, 34 Madžarov in 12 Nemcev. Sama Murska Sobota je takrat imela 2950 prebivalcev, od tega jih je bilo 2215 Slovencev, 22 Čehoslovakov, 441 Madžarov in 170 Nemcev. Če bi nadaljevali z naštevanjem bi bile že številke suhoparne in monotone. Kakorkoli, ti podatki nam pričajo, da je takrat v Prekmurju živelo dosti ljudi nemškega porekla.
Svetozar Ilešič v prvem poglavju knjige Slovenska Krajina (Beltinci 1935, uredil: Vilko Novak) piše, da je pod jugoslovansko državo prišla neznatna nemška manjšina na skrajnem severozahodu Goričkega. Omenja kraje Kramarovci, Ocinje in Fikšinci. Ilešič navaja, da je po ogrski statistiki iz leta 1910 v Prekmurju bilo 2540 Nemcev, kar je 2,7% prebivalstva v regiji. V splošnem so bili prekmurski Nemci katoliki. Med drugo svetovno vojno je Nemčija zasedla vasi Fikšinci, Kramarovci, Ocinje in Rottenberg, kot del razdeljene Serdice. Seveda je veliko nemških družin živelo tudi izven teh krajev, saj so bili naseljeni po celotnem območju Prekmurja. Nemci so od srednjega veka, z nastankom Svetega rimskega cesarstva kot tudi v poznejšem obdobju Avstro Ogrske se v Prekmurje priselili skozi več valov kolonizacije. Bili so cenjeni zaradi vojaške spretnosti, kmetijske produktivnosti in zaradi obrti kot so kovaštvo, krznarstvo, čevljarstvo, usnjarstvo...
Za konec je tukaj tudi seznam prekmurskih priimkov nemškega izvora. Seznam je sestavil madžarsko-slovenski jezikoslovec in prevajalec Akoš Dončec (seznam priimkov je objavljen z dovoljenjem avtorja). Tukaj so prekmurski priimki nemškega rodu: Antolin, Barber, Bauer, Bauman, Bunderla, Ceiger, Cener, Cifer, Ciglar, Cimerman, Cug, Čurman, Dajčar, Deutsch, Ebenšpanger, Faflek, Fajfar, Felbar, Felkar, Fister, Flajsinger, Flajšoker, Flegar, Flisar, Fras, Fratar, Frumen, Fujs ali Fajs, Fridau, Fuks, Gajšt, Gelt, Gral, Grabler, Granfol, Gujt, Gujtman, Gutmacher, Hadler, Hahn, Hakl, Hanc, Hartman, Hauptman, Haužer ali Hauzar, Hazl, Hiršl, Hoheger, Holcman, Holsedl, Huber, Hujs, Hüll, Jauk, Jud, Kadiš, Kalamar, Kaufman, Kegl, Kerman, Kern, Klar, Klekl, Klement, Knap, Knaus, Kolbl, Kornhauzer, Krahler, Krajnc, Krauthaker, Kreft, Kregar, Kren, Krenos, Krojs, Lang, Lehner, Lebar, Lenarčič, Litrop, Lopert, Lorbek, Lutar, Majc, Majer, Meckar, Mekiš, Mencigar, Merklin, Neubauer, Ožvald, Pajžlar, Panker, Pelcar, Pelcl, Perdigal, Pintar, Pintarič, Plahut, Poldauf, Pozman, Prajner, Prasl, Prem, Premrl, Rajbar, Rajnar, Rajsar, Rajtar, Raus, Rautar, Rihtaršič, Rituper, Rojht, Rotar, Rozman ali Rožman, Sampl, Sampt, Semler, Serdt, Siherle, Smodiš, Somer, Šadl, Šafer, Šafran, Šajt, Šantl, Šarotar, Šiftar, Škaper, Škerget, Šlemer, Šmid/Šmit, Šneider, Šnepf, Špari, Špiclin, Šraj, Štajer, Šteiner, Štesl, Štiblar, Tibaut, Timpran, Tivold, Törnar, Trajber, Trajbarič, Unger, Vagner, Vahter, Vajndorfer, Velner, Vidmajer, Vindiš, Volf, itn.
(The Blacksmith Shop, Morgan Weistling)
%20(2).jpg)
