Zgodovina priseljevanja Nemcev v Prekmurje

UVOD

Nemci so domačini in avtohtoni prebivalci Nemčije, kakor tudi ljudje z nemškim maternim jezikom in nemškega porekla. Danes je Nemcev na svetu med 100 in 150 milijonov, večina jih živi v Nemčiji, veliko tudi v ZDA, Kanadi, Južni Afriki, Argentini in Mehiki, kot tudi v drugih državah po svetu. Nemce prvič omenja v 1. stoletju pred našim štetjem Julij Cezar, ko so Rimljani osvojili Galijo. Omenja jih tudi rimski zgodovinar Tacit. V tistih časih so Nemci oz. Germani živeli razdrobljeno na veliko različnih plemen pod različnimi imeni, ki so bila v konfliktu z Rimskim cesarstvom kot tudi sama s seboj. Tacit jih je opisoval kot raznoliko skupino, ki je živela na območju današnje Nemčije, od Visle do Skandinavije. Zato imamo v obdobju starega Rima več poimenovanj za Nemce: nekateri so se klicali Franki, potem so bili še tu Frizijci, Sasi, Turingijci, Alemani in Bavarci. S propadom Rimskega imperija in z začetkom srednjega veka je ta razdeljena ljudstva v 9. stoletju združil Karel Veliki, ki si je podredil Frizijce in Sase ter ustanovil Karolinško kraljestvo. 

Na tej sliki vidimo tipičen nemški (germanski) izgled. Germani so jedli veliko beljakovin (meso, ribe in mleko). Pomešali so se s starodavnimi lovci-nabiralci in bili so fizično sposobni, imeli so visoko in močno telesno strukturo. Germani so morali biti telesno zelo močni, da so lahko preživeli v gorah in gozdovih. Medtem pa so se Rimljani mešali z Etruščani, Grki in drugimi mediteranskimi narodi in bili civilizirani, kar pomeni da za njih ni bila pomembna moč oz. telesna struktura, razen za tiste, ki so služili v vojski. Nasplošno so bili Rimljani manjši od Germanov, saj so jedli le žitne izdelke, oljke in ribe. Medtem pa so Germani morali biti krepki, da so preživeli surov način življenja.

V Prekmurje se je skozi zgodovino naseljevalo več narodov in kultur. S tokom časa so prišli Rimljani, Kelti, Avari, Slovani, Germani, Madžari, Turki, Romi, primorski Slovenci, Rusi itn... Pravtako je bilo Prekmurje del večih kneževin in imperijev, od slovanske kneževine Velikomoravske, Spodnje Panonije, Ogrskega kraljestva, Osmanskega cesarstva... vsaka od teh držav je na tem območju pustila svoj vpliv. Ta članek se osredotoča le na priseljevanje Nemcev. 

Prihod Nemcev in Slovanov v srednjem veku

Naval nemškega rodu v Prekmurje je v preteklosti potekal več rund; lahko trdimo, da je nemški pečat krepko zaznamoval zgodovino regije. Priseljevanje Nemcev se začne v 9. stoletju, ko so Franki ustanovili kneževino imenovano Spodnja Panonija. Spodnja Panonija je obsegala zahodni del Panonske nižine, del Mure in Drave ter Donave ter celotno Blatno jezero. Ludvik Nemški je to ozemlje dodelil knezu Pribini, ki je bil Slovan. Območje je bilo večinoma naseljeno s strani prednikov današnjih Slovencev.

Doktor Matija Slavič je bil prleški duhovnik, kateremu lahko priznamo pomembne zasluge pri tem, da je Prekmurje po prvi sv. vojni pripadalo Državi SHS. Poleg tega se je zanimal tudi za teologijo in zgodovino. Slavič v svojem delu Narodnost in osvoboditev Prekmurcev piše, da so Franki po upravni reformi ozemlja od Furlanije do Blatnega jezera leta 828 začeli v Podonavje, Zgornjo in Spodnjo Panonijo, ki sta segali od Donave do Drave, naseljevati nemške koloniste. Kasneje je v Spodnjo Panonijo prišel še knez Pribina, ki je pospeševal v svoji krajini naseljevanje Nemcev iz Bavarske in Slovencev iz Karantanije; tako lahko sklepamo, da so se Slovenci in Nemci skupaj naseljevali istočasno. Pribina je imel v svoji oblasti vse ozemlje panonskega območja s Prekmurjem vred. V začetku leta 861 je Pribino nadomestil njegov sin knez Kocelj. Spomenica leta 873, namenjena takratnemu papežu nosi naslov "Spis o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev". Torej že v času 9. stoletja so v Prekmurju živeli Slovani in hkrati z njimi bavarski Nemci. Po Kocljevi smrti so v panonski nižini ponovno zavladali Nemci pod vodstvom Arnulfa, ki je kot princ od 876 naprej vladal v Karantaniji in Panoniji.

Torej dr. Slavič omenja kar dve rundi priseljevanja Nemcev v Prekmurje; eno so izvedli Franki leta 828, drugo pa je "izvajal" knez Pribina vse do leta 861. Kar se tiče priseljevanja nemških ljudi v Prekmurje oz. Spodnjo Panonijo omenja tudi prof. dr. Fran Kovačič v knjigi Slovenska Štajerska in Prekmurje, ki je izšla leta 1926. Tako Kocelj kot tudi Pribina sta naseljevala Nemce in Slovane. Kovačič trdi, da so Nemci v Prekmurje prišli iz Bavarske in Salzburga (Solnograške), Slovani pa so v naše kraje prišli iz Slovaške. Tudi Pribina je izviral iz Nitre. Med panonskim in prekodonavskim plemenom ni bilo večje razlike; še danes Slovaki sami sebe imenujejo Slovenci, kot mi. Osebna in krajevna imena ob Muri, Moravec, Moravci spominjajo na Moravijo. Na kratko rečeno, iz tega lahko sklepamo, da je večina prebivalcev v Prekmurju mešana med moravskimi Slovani in bavarskimi in solnograškimi Nemci (če odštejemo romsko manjšino in pa obmejni del med Lendavo in Hodošem, kjer živi madžarska manjšina). V obdobju kneževine Spodnje Panonije so tako Slovani in Nemci ravno na ozemlju Prekmurja zaživeli skupno gospodarsko in politično življenje. 

Čas turških vpadov; Nemci kot cenjeni obrtniki in kmetje

Ko so avgusta 1664. leta Turki s svojo vojsko prodrli do Monoštra, so s tem prečkali tudi območje Celjske kotline, Ptujskega polja in Prekmurja. Turki so pri Monoštru izgubili, toda hkrati so vplivali na podobo tega območja. Turki so ustvarjali teror; v Prekmurju so bile sežgane celotne vasi, veliko ljudi je bilo odpeljanih v suženjstvo, ogromno jih je bilo tudi ubitih. Ivan Zelko v svoji knjigi Zgodovina Prekmurja našteva dolge sezname prebivalcev, ki so jih Turki takrat odpeljali v suženjstvo. Posledično so pohabili celotno regijo, območje od Celjske kotline pa do Panonske nižine je potrebovalo kar 70 let, da se je gospodarsko obnovilo in ponovno zaživelo. Ob Rabi sta se srečali dve sovražni vojski in 1. avgusta 1664 je prišlo do bitke pri Monoštru, v kateri so Turki bili potolčeni. Sijajne zmage leta 1664 Avstrija ni znala izkoristiti, kmalu zatem, leta 1676 in 1677 so Turki že plenili po Rabski dolini in vzhodni Štajerski. Ker je po bitki pri Monoštru bil velik primankljaj ljudi je habsburško cesarstvo na to območje naselilo Nemce, navadne kmete in obrtnike, da so območje obnovili. Nekaj se jih je priselilo že med samo bitko, saj so tako turška kot tudi vojska Svetorimskega cesarstva s sabo jemali vse sorte delavcev iz različnih evropskih regij, da so vojski služili kot tehnična podpora. Jemali so kovače, sedlarje, usnjarje, krznarje in čevljarje, saj so bili zaradi svojega znanja uporabni za vzdrževanje vojske. Tako je prišlo do tretje runde priseljevanja Nemcev v Prekmurje. Ti delavci so se tukaj ustalili po vojni.

Danes je v severovzhodnem Goričkem prisoten priimek Pelcar, kar izvira iz nemške besede "Pelz", ki pomeni krzno. Tako so ljudje označevali lokalne krznarje, ki so bili Nemci, torej "Pelcarji". Na Goričkem se pojavlja tudi priimek Neubauer, kar pomeni "novi kmet", torej Neubauerji so bili kmetje, ki so se na novo priselili. Tako Sveto rimsko cesarstvo kot tudi kasnejši Habsburški imperij, Avstro Ogrska sta bili cesarstvi, kjer je od srednjega veka pa do začetka 20. stoletja istočasno živelo več narodov in kultur. Nemci so bili cenjeni kot dobri vojaki ter iznajdljivi in spretni kmetje in obrtniki. V času srednjega veka so s prekmurskimi Slovenci živeli složno, med seboj so se tudi poročali in si tako ustvarjali mešane družine. Zato je danes na zahodnem delu Goričkega toliko nemških priimkov.

Nekdanja direktorica soboškega muzeja Metka Fujs trdi, da turški vpadi, vojne, kužne bolezni, reformacija in protireformacija niso vplivale na število prebivalstva v Prekmurju. Umrlo in pobeglo prebivalstvo so v mirnih obdobjih nadomestili novi kolonosti. Žal zaenkrat še ni raziskano, koliko prebivalcev je imelo Prekmurje vse do 18. stoletja. Res je, da je mnogo avtohtonih Slovencev zbežalo v zaledje županije Somogy pred vpadi Turkov. Zaradi pomanjkanja delovne sile so te ljudi nadomestili tujci. Hrvaško-ameriški pisatelj in esejist Tomislav Sunić piše, da je v prvi Jugoslaviji, v monarhiji, ki je bila leta 1919 ustvarjena v veliki meri kot posledica delovanja zmagovalnih sil zavezništva – je večina etničnih Nemcev živela v vzhodni Hrvaški in severni Srbiji (še posebej v Vojvodini), nekaj nemških mest in vasi pa je bilo tudi v Sloveniji. 

Zastava Svetorimskega cesarstva nemškega naroda. Cesarstvo je obstajalo tisoč let, od leta 800 pa do leta 1806, bilo pa je predhodnik Avstrijske monarhije in Avstro Ogrske. Cesarstvu so najprej vladali frankovski, za tem pa nemški kralji. Predstavljalo je branik zahodne civilizacije pred turškimi vpadi in islamizacijo Evrope. 

Popis prebivalstva in nemški priimki

In res, v popisu stanovništva, ki je bil izdan 31. januarja 1921 v času Kraljevine Jugoslavije od strani 320 dalje (poglavje Slovenija s Prekmurjem) najdemo podatke za ljudi v celotni Dravski banovini. Popis stanovništva daje podatke o številu prebivalcev, veri, maternem jeziku in starosti prebivalcev. Iz teh podatkov lahko razberemo, da so po nekaterih obmejnih vaseh na Goričkem poleg Slovencev živeli tudi Nemci. Da naštejemo samo nekaj krajev: leta 1921 je bilo v vasi Kramarovci 263 prebivalcev, od tega 259 Nemcev. V Fikšincih je bilo 400 prebivalcev, od tega 372 Nemcev. V Sotini je takrat živelo 651 ljudi, od tega se je 120 imelo za Nemce. V Serdici je bilo 750 prebivalcev, od tega 292 Nemcev. V kraju Sveti Jurij je bilo 680 prebivalcev, od tega 38 nemškega porekla. V Matjaševcih je bilo takrat 373 prebivalcev, od tega je bilo 107 Nemcev. V Krajni sta bila Nemca 2, v Kraščih 10, v Rogaševcih pa 55. V Trdkovi je bilo Nemcev 14, v Radovcih pa 4. Npr. Šalovci so kraj, ki je oddaljen od avstrijske meje in je takrat tam živelo 241 Slovencev, 34 Madžarov in 12 Nemcev. Sama Murska Sobota je takrat imela 2950 prebivalcev, od tega jih je bilo 2215 Slovencev, 22 Čehoslovakov, 441 Madžarov in 170 Nemcev. Če bi nadaljevali z naštevanjem bi bile že številke suhoparne in monotone. Kakorkoli, ti podatki nam pričajo, da je takrat v Prekmurju živelo dosti ljudi nemškega porekla.

Svetozar Ilešič v prvem poglavju knjige Slovenska Krajina (Beltinci 1935, uredil: Vilko Novak) piše, da je pod jugoslovansko državo prišla neznatna nemška manjšina na skrajnem severozahodu Goričkega. Omenja kraje Kramarovci, Ocinje in Fikšinci. Ilešič navaja, da je po ogrski statistiki iz leta 1910 v Prekmurju bilo 2540 Nemcev, kar je 2,7% prebivalstva v regiji. V splošnem so bili prekmurski Nemci katoliki. Med drugo svetovno vojno je Nemčija zasedla vasi Fikšinci, Kramarovci, Ocinje in Rottenberg, kot del razdeljene Serdice. Seveda je veliko nemških družin živelo tudi izven teh krajev, saj so bili naseljeni po celotnem območju Prekmurja. Nemci so od srednjega veka, z nastankom Svetega rimskega cesarstva kot tudi v poznejšem obdobju Avstro Ogrske se v Prekmurje priselili skozi več valov kolonizacije. Bili so cenjeni zaradi vojaške spretnosti, kmetijske produktivnosti in zaradi obrti kot so kovaštvo, krznarstvo, čevljarstvo, usnjarstvo... 

Za konec je tukaj tudi seznam prekmurskih priimkov nemškega izvora. Seznam je sestavil madžarsko-slovenski jezikoslovec in prevajalec Akoš Dončec (seznam priimkov je objavljen z dovoljenjem avtorja). Tukaj so prekmurski priimki nemškega rodu: Antolin, Barber, Bauer, Bauman, Bunderla, Ceiger, Cener, Cifer, Ciglar, Cimerman, Cug, Čurman, Dajčar, Deutsch, Ebenšpanger, Faflek, Fajfar, Felbar, Felkar, Fister, Flajsinger, Flajšoker, Flegar, Flisar, Fras, Fratar, Frumen, Fujs ali Fajs, Fridau, Fuks, Gajšt, Gelt, Gral, Grabler, Granfol, Gujt, Gujtman, Gutmacher, Hadler, Hahn, Hakl, Hanc, Hartman, Hauptman, Haužer ali Hauzar, Hazl, Hiršl, Hoheger, Holcman, Holsedl, Huber, Hujs, Hüll, Jauk, Jud, Kadiš, Kalamar, Kaufman, Kegl, Kerman, Kern, Klar, Klekl, Klement, Knap, Knaus, Kolbl, Kornhauzer, Krahler, Krajnc, Krauthaker, Kreft, Kregar, Kren, Krenos, Krojs, Lang, Lehner, Lebar, Lenarčič, Litrop, Lopert, Lorbek, Lutar, Majc, Majer, Meckar, Mekiš, Mencigar, Merklin, Neubauer, Ožvald, Pajžlar, Panker, Pelcar, Pelcl, Perdigal, Pintar, Pintarič, Plahut, Poldauf, Pozman, Prajner, Prasl, Prem, Premrl, Rajbar, Rajnar, Rajsar, Rajtar, Raus, Rautar, Rihtaršič, Rituper, Rojht, Rotar, Rozman ali Rožman, Sampl, Sampt, Semler, Serdt, Siherle, Smodiš, Somer, Šadl, Šafer, Šafran, Šajt, Šantl, Šarotar, Šiftar, Škaper, Škerget, Šlemer, Šmid/Šmit, Šneider, Šnepf, Špari, Špiclin, Šraj, Štajer, Šteiner, Štesl, Štiblar, Tibaut, Timpran, Tivold, Törnar, Trajber, Trajbarič, Unger, Vagner, Vahter, Vajndorfer, Velner, Vidmajer, Vindiš, Volf, itn.

(The Blacksmith Shop, Morgan Weistling)

Ostali članki

Čarovnice v prekmurskem ljudskem izročilu

Magija in uroki v prekmurski kulturi

Poganski običaji v Prekmurju

Keltske naseldbine na panonskih ravnicah

Magija in uroki v prekmurski kulturi

UVOD

Ljudje širom sveta so v preteklosti vedno uporabljali magijo in uroke za različne namene. Nameni so bili različni; lahko je bilo to za oživljanje in zdravljenje, lahko pa za povzročanje zlih dejanj oz. škode drugi osebi. Tako okultizem oz. parapsihološka znanja obstajajo v vseh kulturah po svetu: vrste različnih obredov in ukvarjanje z energijami so poznali že Perzijci, Grki, Feničani, Egipčani, Indijci, Kitajci, ameriški in avstralski staroselci, Germani, Slovani in praktično ves svet. Ljudje so zmeraj želeli vedeti, kaj jih čaka in kaj se bo zgodilo z njimi v prihodnosti; pravtako so želeli na svojo prihodnost in prihodnost drugih ljudi vplivati z znanjem parapsihologije, ki se je prenašala iz roda v rod. Mnoge stare civilizacije so nam zapustile veliko bogastvo, ne samo v obliki kipov in zgradb, temveč tudi skozi brezčasne principe in sporočila. Vso znanje o urokih, obredih, duhovih in onostranstvu so ljudje črpali že iz znanja svojih prednikov. Naprimer Egipčani so verjeli, da se božanstva delijo na dobra in hudobna; ameriški staroselci so imeli verovanje, da na nekaterih mestih živijo duhovi njihovih prednikov ali pa kar sami Bogovi, zato so indijanski vrači preko obredov prosili višje sile, naj to mesto zaščitijo. 

Ljudje so vedno potrebovali duhovno oskrbo, ki jih je moralno povzdignila v hudih časih; v veri je človek iskal smisel svojega obstoja, svoj odnos do svetega pa je izražal skozi mitologijo, tradicije, obrede, prepričanja in moralne kodekse. Iz vere so črpali navdih in motivacijo, saj so bili prepričani, da obstaja nekaj večjega od njih samih. Vsak človek v nekaj veruje. Vera povzdiguje človeka na višji duhovni nivo že zaradi načel, ki jih uči. - Po veroizpovedi je večina Prekmurcev katoličanov. V času kraljevine Ogrske je bilo Prekmurje razdeljeno na dva dela: en del je pripadal škofiji v Zagrebu, drug pa v Györu. Leta 1777 je bilo združeno pod škofijo v Sombotelu. Najstarejši cerkvi, ki sta ohranjeni na naših tleh sta cerkev sv. Martina v Domanjševcih in rotunda sv. Nikolaja v Selu, katere čas gradnje sega v 13. stoletje. 

(vir fotografije: kraji.eu)

Čarovnice in ljudske vraže

Papeško bulo, ki jo je leta 1484 napisal papež Inocenc VIII, v kateri je obsojal t.i. čarovnice, je pograbil nemški cerkvenik in inkvizitor Heinrich Kramer, ki je leta 1486 napisal priročnik o prepoznavanju čarovnic. Po njegovih trditvah so obstajali različni znaki, da je oseba čarovnica, hkrati pa je obstajalo več različnih metod, ki so se uporabljaji za izsiljevanje priznanja obtoženca. Po mnenju lovcev na čarovnice tistega časa je bilo čarovnico mogoče prepoznati na več načinov. Eden takšnih znakov, da je oseba čarovnica, je bilo vsako znamenje na koži, kot je madež, starostna pega ali rojstno znamenje. Na te stvari so gledali kot na znamenje samega hudiča. 

(Preganjanje čarovnic v Evropi se je dogajalo med 15. in 18. stoletjem, toda evropska folklora je ustno izročilo o čarovnicah poznala že v predkrščanskem obdobju. Skandinavci so čarovnicam rekli vølve, Rimljani pa so jih klicali Venefica. Venefica označuje žensko, ki je uporabljala zvarke, strup in droge za različne namene. Slovani so poznali zgodbe o Jagi Babi, grdi starki ki je bivala v hišici v gozdu. Zato Cerkev ni ustvarila čarovnic, temveč so ljudje v njihov obstoj verovali še pred prihodnom krščanstva v Evropo)

Prekmurje sodi v vzhodno-slovensko oz. panonsko območje. Veda o urokih in vražah sicer izvira iz pred-krščanskih časov, toda znanja so bila močno aktivna tudi v času srednjega veka. Nekateri ljudje so bili prepričani, da je čarovništvo pravzaprav odpadništvo od prave vere in pogodba s hudičem; čarovnice naj bi bile nenavadne, večinoma samotarske ženske, ki so se ukvarjale s čaranjem in škodovale ljudem. Te ženske so se lahko spremenile v krastačo, črno mačko ali črno kokoš, največjo moč pa so imele ob polni luni. Lahko so povzročile tudi hudo nesrečo ali smrt. Ljudje so jim pripisovali negativne lastnosti, med lokalnim prebivalstvom so bile nezaželjene. Verjeli, so da so čarovnice svojo dušo prodale hudiču. 

V Prekmurju tako po ustnem kot tudi pisnem izročilu sicer ni nobenega primera, da bi kdaj kako čarovnico ali čarovnika obtožili na smrt in sežgali. Nam najbližji primer omenja dr. Ivan Zelko; mučenje in usmrtitev čarovnice Gere leta 1664 v Prlekiji, v Ljutomeru, medtem ko takih primerov v Prekmurju ni bilo. Jožef Smej v svojem zgodovinskem časopisu iz leta 2001 omenja, da razlog, zakaj niso v Prekmurju mučili in sežigali čarovnic tiči v tem, da se je tukaj ohranilo narečje stare "panonske slovenščine" in z njim vred duhovnost Vzhoda. Vzhodna ortodoksija pa čarovništva ne izenačuje s krivoverstom in služenjem hudiču. Na tem območju je znan primer neke ženske z imenom Dora Baller, ki je iz cerkve sv. Benedikta v Kančevcih vzela človeško lobanjo in jo kuhala. S to čarovnijo naj bi 24. junija 1651 povzročila točo ter s tem uničila bedenička in martjanska polja, zato je posledično na rakičanskem gradu bilo 4. julija 1652 zaslišanih 15 prič. Kljub temu oblasti Dore Baller niso mučile ali obsodile na smrt. Ljudje so se s čarovnicami navadno srečevali na križiščih, ob vodi ali v gozdu, zelo nevarno jih je bilo gledati v oči. Posledice naključnih srečevanj s temi ženskami sta lahko bili vrtoglavica ali izguba poti. Stari rodovi so se pred čarovnicami in njihovimi uroki ščitili s krščanskimi simboli in narobe obrnjenimi oblačili, včasih tudi s kletjem.

Preganjanje čarovnic se danes nasplošno povezuje s katoliško cerkvijo in srednjim vekom, toda čarovnice so naši predniki poznali že v pred-krščanskih časih. V slovanski mitologiji poznamo lik Jage babe, starke, ki živi v gozdu in s svojimi uroki povzroča nesrečo ljudem. Če damo mitologijo malce na stran; res je, da se je v preteklosti veliko moških in žensk ukvarjalo z magijo, uroki in prekletstvi. Ti posamezniki so pri svojem delu bili kar precej spretni in uspešni. V knjigi Coprnice so me nosile: raziskava vaškega čarovništva v vzhodni Sloveniji na prelomu tisočletja, avtorice Mirjam Mencej ta na podlagi intervjujev s 150 ljudmi iz vzhodne Slovenije navaja, da se je ustno izročilo o čarovnicah ohranilo vse do 20. stoletja. Na vsaki vasi je bila vsaj ena ženska, kateri so pripisovali nadnaravne sposobnosti. Avtorica v svoji knjigi trdi, da so čarovnice imele tehniko škodovanja ljudem, da so na različnih mestih; na njivo, vinograd, hlev, pod prag hleva ali tramove hiše nastavljale jajca ali kosti. Nastavljeni predmeti naj bi povzročili škodo, slabo letino, bolezen pri živini, družinski spor, nesrečo ali celo smrt. 

Za vaške čarovnice je bilo tudi značilno, da so svoje uroke izvajale na več načinov, s pogledom ali pa z besedo; znano je prepričanje, da so nekateri ljudje bili s pogledom sposobni povzročiti škodo človeku ali njegovemu imetju. Pri uročevanju s pomočjo besed pa je šlo za grožnjo ali pa kompliment. Ti uroki naj bi imeli še posebej močan vpliv na otroke. Nekdanja direktorica Pokrajinskega muzeja Murska Sobota Metka Fujs v svoji knjigi 100 dejstev o Prekmurju omenja primer "zvörčenega deteta" ali uročenega otroka. Otrok, ki je bil uročen ni jedel, nenehno je jokal in imel je drisko. Umili in pozdravili so ga z vodo, v katero so metali oglje, hkrati pa so iskali krivca za bolezen. Med umivanjem so zanj tudi molili. 

Med Prekmurci je dolgo časa bilo prisotno verovanje, da je dajanje komplimentov splošna značilnost prej omenjenih vaških posebnežev, ki so na tak način uročili živino ali pa otroke. Verjeli so, da se bo vedno zgodilo nasprotno, kot je bilo izrečeno, torej stavki, ki so zveneli pozitivno so imeli negativne posledice in obratno. Če je nekdo hvalil lepoto nekega dekleta jo je s tem uročil, naslednji dan pa je dekle bilo brez energije. Ravno tako, če je nekdo na obisku hvalil sosedove krave, naj bi posledično krave pockrkale. Zato so odrasli ljudje, ko so obiskali sosedovo posest se vedno morali dotakniti štedilnika in rečti otroku "Fuj te boj", da ga niso uročili. Noseča ženska na pogrebu ni smela kropiti in niti ne pogledati mrliča - s tem naj bi otrok bil brez energije oz. bi bil "živ mrlič". Posledično bi otrok bil vse življenje miren, premalo živahen. 

(poleg t.i. čarovnic so obstajale tudi ženske, ki so se ukvarjale z zdravljenjem ta istih urokov. Če je otrok bil uročen s komplimentom, kot je omenjeno v zgornjem odstavku, ga je starš napotil k ženski, ki se je ukvarjala z zdravljenjem prekletstev. Ena od teh tehnik je bila, da je zdravilka vzvratno molila očenaš in s tem je črna magija prenahala vplivati na otroka) 

Etnolog Vilko Novak v svojem članku Etnografski značaj slovenskega Porabja piše, kako so ljudje želeli ob rojstvu otroka preprečiti vpliv črne magije. Noseča žena na pogrebu ne sme gledati v odprt grob ali se dotakniti mrtve kokoši. Če si česa zaželi, se ne sme dotakniti lastnega obraza, sicer bo otrok imel znamenje; če je čebulo, bo otrok imel mastne lise po telesu in če bo v času nosečnosti šla v mlin bo imela gluhega otroka. Navadno so se novorojenca dotaknili s kakim železnim predmetom, da so s tem preprečili zlonamerne uroke in prekletstva. Iz istega razloga so pred vrata postavili dve metli navzkriž in pod njuju natresli ugaslo oglje, da bi s tem otroka zavarovali. 

Püc, konjederec

Nasprotje vaške čarovnice je bil "püc" oz. konjederec. Konjederec je v osnovi bil moški, ki se je ukvarjal s pobiranjem trupel poginulih živali. Odstranjeval je trupla, jih ogulil in prodajal krzno. Njegova dejavnost ni bila nikjer zabeležena v dokumentih ali javnih uradih. Ponavadi se je gibal v krogu štirih ali petih vasi. Med ljudmi je imel priljubljenost in avtoriteto, narod je nanj gledal s spoštovanjem. To pa zaradi tega razloga, ker je bil je vsestranski človek, obvladal je več različnih področij, tudi zdravilstvo. Ko so ljudje zbolevali, so ponavadi poklicali "püca", da jih je ozdravil. Opravljal je tudi vlogo vrača, ljudi pa je zdravil zastonj. S svojim parapsihološkim znanjem je želel bolnemu človeku povrniti moč in vitalnost. Zadnji püci so bili aktivni v času prve svetovne vojne.

Parapsihološke vede so se prenašale iz roda v rod. Vsi ti našteti primeri so potrdilo, da je nekdaj magija predstavljala del miselnosti prekmurskega življa, toda časi se spreminjajo. Danes bi bilo skrajno čudno, da bi nekdo javno govoril o zvarkih, čarovnicah in prekletstvih. Našim prednikom se nobena od teh stvari ni zdela nenavadna in misteriozna, temveč so bili glede teh stvari precej odprti, s tem so živeli, saj je to bil del njihovega pogleda na svet, njihove življenjske filozofije. 

dodatek: jaz, avtor tega bloga bi rad tudi nekaj dodal o pripovedovanju tete mojega očeta (moja prateta), rojena leta 1934: Njena prababica je imela znanje na področju magije in urokov. Če je nekdo uročil otroka s komplimentom, je njena prababica imela zanimivo tehniko: ko je sedela v kuhinji je na nogi imela posodo hladne vode in noter metala oglje: počasi košček za koščkom. Med procesom je potiho očenaš molila nazaj. Potem je lahko ugotovila če je otroka uročil moški ali ženska. S to vodo se je otroka tudi pokrižalo, s tem je bil očiščen magije. Prateta jo je pri tem opazovala, vendar prababica žal tega ni prenesla na mlajše generacije, zato je znanje šlo vred z njo v grob. Če bi danes njena prababica živela, bi bila stara preko 150 let. Prateta mi je rekla tudi o gospodu, ki se je posluževal uroka, da so sosednje krave nehala dajati mleko; to je naredil s pogledom na vime. Po njenem pripovedovanju je živela tudi soseda, za katero so še za časa SFRJ vaščani govorili da je čarovnica. Zato je bila nepriljubljena. Zvečer, ko je bilo temno je hodila od hiše do hiše in brez posebnega razloga ponujala denar, katerega noben ni vzel, saj so se je bali. Ta ženska je enkrat iz maščevanja celo nastavila veliko kokošjih jajc na njihovo dvorišče, kar je imelo hude posledice, o katerih nebi pisal javno. 

(članek je bil dokončan 26. aprila 2023, zadnji odstavek pa je bil dodan 29. aprila 2023)

(vir fotografije: rakovgalerry.com Vladimir Davydenko)

Ostali članki

Poganski običaji v Prekmurju

Čarovnice v prekmurskem ljudskem izročilu

Zgodovina priseljevanja Nemcev v Prekmurje

Keltske naseldbine na panonskih ravnicah

Predkrščanski običaji v Prekmurju

UVOD

Prekmurje je zanimivo iz tega vidika, ker se je tu ohranilo veliko pred-krščanskih običajev. Ko raziskujemo tukajšnje verske tradicije se nam zastavlja vprašanje: ali so Prekmurci pred prihodom krščanstva imeli svoj poganski kult? Kakšno je prekmursko mitološko izročilo? Nedvomno so predniki teh ljudi imeli svoja verovanja že v pred-krščanski dobi. Vsekakor je jasno, da je neka vera v Prekmurju obstajala že pred zgodovinskim nastopom krščanstva in je bila za prejšnje rodove del vsakdana. Poganstvo panonskih Slovanov na tleh današnjega Prekmurja je predstavljalo verovanje, vrednote, prepričanja in nazore. Zelo očitno je, da so šege in navade Prekmurcev v pred-krščanski bile podobne kot pri ostalih evropskih ljudstvih. Naši predniki so v Bogovih videli svoje vzornike, božanska bitja, iz katerih so nastale miti in legende, veliko tradicij pa se je kasneje zlilo s krščanstvom in dalje izvajalo pod masko le-tega. 

(Stari Slovani)

Slovanski živelj se je v Prekmurje naselil v drugi polovici 6. stoletja. Stari Slovani, priseljenci iz današnje južne Rusije in Ukrajine so prečkali Moravsko in se odločili, da se bodo ustalili med panonskimi polji in potoki. 

Krščanska vera, ki je prvič dosegla slovenska tla v 9. stoletju se je med naše ljudstvo širila postopoma. Po Evropi se je nova vera utrdila na miroljuben način, kot tudi s pomočjo križarskih vojn, posledično pa je s strani narodov prihajalo tudi do uporov proti pokristjevanju. Pravzaprav bi danes vojnam med kristjani in pogani lahko rekli "civilna oz. državljanska vojna", le da je tu šlo med staro in novo vero; med starimi in novimi vrednotami in verovanji. Na eni strani je bilo do-takrat še nepoznano krščanstvo, boj v imenu evangelija, Jezusa ter boga Jahveja, na drugi strani pa so stale vojske, ki so se zavzemale za ohranitev evropskih pred-krščanskih tradicij, za vero v prednike in naravo. Avtohtoni Evropejci, ki so od začetka svoje zgodovine že tisočletja po pogansko častili naravo, lunine cikle in svoje mitološke junake so z vojnami postopoma prišli pod oblast evangelija in rimske cerkve. Stara poganska svetišča, ki so jih postavili njihovi predniki so bila po vojaških porazih poganskih vojskovodij požgana in uničena v imenu nove vere in novega Boga, na ista mesta pa so se začele graditi cerkve in samostani. Opomin: ta članek ni proti-krščansko usmerjen in ta stran ne podpihuje sovraštva proti Cerkvi in kristjanom. Krščanska vera ima tako dobre, kot tudi slabe plati. Res pa je, da se je med mnogo evropskih narodov spreobrnilo pod prisilo.

Ker je bilo z utrditvijo krščanske vere prepovedano čaščenje staro-slovenskih Bogov so njihova imena le zamenjali krščanski svetniki. Tako so naši predniki, da je bilo legitimno za lokalno škofijo in srednjeveško oblast, še naprej praznovali poganske praznike v imenu krščanstva. Tako naprimer poganskega Boga pomladi Jarilo-ta zamenja krščanski svetnik sv. Jurij, ki je bil rimski vojak in mučenec. Sam praznik Jurjevanje ima predkrščanske (poganske) korenine, označuje pa prihod pomladi. S prihodom krščanstva so torej ljudska praznovanja ostala ista, le Bogove so zamenjali svetniki, kar pomeni, da ogromno praznikov, ki jo danes praznujemo širom Evrope ima poganske temelje, le da se ti praznujejo v imenu krščanstva. Neglede na vojne invazije, nasilna pokristjanjevanja in sežiganja poganskih svetišč je poganstvo ostalo še vedno živo skozi ljudske praznike, kulinariko in pesmi. Namreč, ljudsko verovanje nekega naroda ni bilo samo "slepo verovanje v Bogove in čaščenje dreves" temveč je predstavljalo dolgo tradicijo povezanih rodov: pravljice, mite, legende, pregovore, pesmi, šale in seveda praznike. Tako je v folklori Prekmurcev, kot tudi drugod po Evropi krščanstvo in poganstvo zelo prepleteno eno z drugim. V tem članku bodo predstavljene samo nekatere šege in navade prekmurske krajine, saj je skoraj nemogoče, da bi vse skupaj spravil v en članek.

Silvestrovanje in čaščenje vode

Kakor vsa evropska ljudstva so tudi ljudje v Prekmurju častili vodo kot vir življenja. Logično je, da sta življenje in blaginja ljudi, kot tudi dobra letina vedno bile odvisne od padavin in izvirov vode; jezer, rek, potokov in studencev ki so bili med kmečkim stanom zelo spoštovani in cenjeni. Za preprosto kmečko ljudstvo vsako leto ni bilo enako dobro, saj so se pojavljale suše, ki so vplivale na pridelek in posledično na življenje naših prednikov. Panonski del od vseh delov Slovenije dobi najmanj padavin, zato je vsak vodni vir bil pomemben.

Zadnji dan v letu oz. silvestrovanje je dobilo tudi ime "staro leto" ali "drugi sveti večer". Temačni decembrski dnevi so bili polni skrivnostnih prikazni. Človeka so v temi pogosto spremljale drobne lučke, ki "niso hudobne, vendar mora biti človek z njimi prijazen." Prekmurci so v njih videli zemljemerce, »džilere«, duhovi ljudi, ki so se v tem času za pokoro vračali na svet. Decemberski čas so napolnjevala mnoga verovanja. Po enem bolj značilnih si mora dekle na prvo adventno nedeljo kupiti robec. Če se vrnemo na silvestrovanje, dan je dobil ime po papežu Silvestru, ki je umrl v Rimu 31. decembra leta 335. "Ironija" tega krščanskega praznika pa je bila ravno ta, da so Prekmurci na ta dan po pogansko častili vodo oz. studence. Namreč, na predvečer pred novim letom je gospodar vsake domačije, nesel približno pol metra visoko pisano smreko okrašeno z barvnimi trakovi na bližnji studenec. S tem je gospodar hiše upal na to, da bo družina v prihodnjem letu imela obilo vode, saj je voda vir življenja. Ta običaj se je še nazadnje aktivno izvajal konec 20. stoletja, v času jugoslovanskega režima, dandanes se pa pojavlja vse bolj redko, saj so starejši rodovi že pomrli, mlade ljudi pa ljudske šege zanimajo vse manj. Nedvomno je, da je običaj nošenja smrek k studencu na staro leto nosi izvor v poganstvu. 

(Novoletni običaj postavljanja smreke ob studencu, avtor: blog Panonsko Ljudstvo)

Mokoš in vile rusalke

Pri starih Slovanih se lik matere Zemlje pojavlja v različnih oblikah in pod različnimi imeni: v kijevski Rusiji so poznali Boginjo vode, zemlje, plodnosti in porodništva z imenom Mokoš, polabski Slovani pa so ji rekli Živa. Oba mitološka lika, tako Živa kot tudi Mokoš sta močno povezani z vodo. Koren mok pomeni “moker, vlažen, močiti". Mokoš je bila tudi žena Peruna, bradatega boga groma. V Prekmurju je celo po slovanski boginji vode in plodnosti imenovan potok; potok Mokoš je levi pritok Mure med krajoma Bakovci in Dokležovje, zadnja leta pa teče le ob močnem deževju. Njen izvir je blizu vasi Sodišnici. Mokoš je bil še pred nekaj desetletji bistri potok, v katerem so se vaščani oskrbovali s pitno vodo, napajali živino, prali perilo in lovili ribe, kar si je danes ob večinoma suhi strugi težko predstavljati. Zakaj je lokalno ljudstvo svoj potok poimenovalo po eni od poganskih boginj ni potrebno ugibati.

Poleg boginje Mokoš, po kateri je poimenovan potok v Prekmurju, so stari Slovani poznali tudi rusalke: to so bile večno mlade vile, ki so prebivale pod vodo, imele zelene lase, bledo kožo in bile zalega obraza. Če je dekle utonilo je postala rusalka. S svojim petjem so rusalke zavajale mimoidoče in jih tako vodile v smrt. Po nekaterih izročilih so imele ribji rep, če pa so stopile na kopno pa so dobile človeške noge. Do ljudi so bile dobre kot tudi slabe. Če jih je mimoidoči opazil v gozdu, ob reki ali potoku, jih je običajno našel gole, z dolgimi spuščenimi zelenimi ali rdečimi lasmi. Na glavi bi v tem primeru nosile zelene vence in plesale v krogu. Mimoidoči bi bil očaran nad njihovo pesmijo in lepoto, in če bi se jim približal, bi ga zvlekle v globino vode in ga utopile. Po ljudskih verovanjih naj bi vile rusalke živele v okolici Bukovniškega jezera, jezero v jugovzhodnem Goričkem. Bukovniško jezero je nedaleč stran od slovensko-madžarske meje. (Radiestezisti so na tem območju označili kar 26 energijskih točk!)

(Rusalka v okolici Bukovniškega jezera. Avtor fotografije: blog Panonsko Ljudstvo)

Murva

Ne samo, da so panonski Slovani častili vodo kot vir življenja, bili so odvisni tudi od dreves. Vsako drevo ima svoje zdravilne lastnosti. Ena od teh primerov je murva. Murva kot drevo ima veliko zdravilnih lastnosti. V tradicionalni medicini se uporablja proti vnetju sečnih poti, boleznim ustne votline in grla, epilepsiji, depresiji, nespečnosti, vrtoglavici in ugrizom žuželk ter kač. Stari prekmurski rodovi so verjeli, da v lesu prebiva "drevesni duh", ki zdravi bolne ljudi. Tukaj je stara fotografija iz Prekmurja, kjer starešini spustita bolnega otroka skozi luknjo v murvi. Na Slovenskem so verjeli, da v teh luknjah prebiva Duhec. Ta naj bi bil varnostnik portala iz stvarnega sveta v drugo dimenzijo. Tako naj bi z določenimi uroki zdravili mladega človeka. 

(vir: Facebook stran Krog dobrih čarovnic. Lastnik fotografije je Nino Malalan)

Kresovi na velikonočno soboto

Velika noč ali po prekmursko Vüzen se danes praznuje kot Jezusovo vstajenje od mrtvih. Danes je veliko etnologov prepričanih, da praznovanje Velike noči sega v predkrščanski čas in da Velika noč ni nastala z Jezusom, temveč je bil praznik prisoten že prej. Velika noč se praznuje na prvo nedeljo po prvi spomladanski polni luni. Tukaj ni logike, saj krščanstvo ne časti ne lune in ne sonca. Zato gre pravzaprav za starejši izvor: izmenjevanje velikonočnih jajc sega v poganski čas; Nemci so ob tem času častili boginjo Eostre, ki je bila povezana s pomladjo, zajci in piščanci, pri Slovanih pa je bila prisotna boginja pomladi Vesna, ki je ljudem prinašala srečo in ljubezen. Med prekmurskim ljudstvom je bila navada, da so družine takrat kurile kresove. Krščanska cerkev je ta starodavni poganski praznik prebujenja in plodnosti izbrala za svoje praznovanje Kristusovega vstajenja. Velika noč je praznik zmagovite pomladi, med katero se v tisočerih popkih in rastočih semenih okoli nam kaže zakon večnega življenja narave. Veliko noč so naši praočetje praznovali z velikonočnimi jajci, prazničnem obedu, s pokanjem in z večernim kresovanjem. Pogani so z ognjem zaznamovali prihod pomladi, s kasnejšim nastopom krščanstva pa se je navada še vedno ohranila, le da je bila nekoliko spremenjena: simbolika zajcev, piščancev, izmenjevanja jajc, pokanja s karbidom in kresovanja je ostala ista, le da se je namesto prihoda pomladi začelo praznovati Jezusovo vstajenje od mrtvih ter zmago krščanskega Boga nad hudičem. Kurjenje kresov je vedno bila stara poganska tradicija, ki so jo izvajali Evropejci še pred prihodom krščanstva.

(Getty Images: Jim Sugar)

Pozvačin

Med ljudstvom je bil prisoten tudi lik "Pozvačin". Pozvačin, z drugimi besedami tudi zvačin ali zvač, je od ženina in neveste naprošen moški, ki je v pisani opravi hodil od hiše do hiše in vabil ljudi na poroko s humornim nagovorom. Pozvačina so poznali tudi v Prlekiji in na Ptujskem polju. Pozvačin je v rokah nosil palico ovito z ježevo kožo, na glavi pa je imel kapo s cvetjem iz krep papirja in trakovi. Del njegovega kostuma so bili tudi zvonci. 

(Pozvačina v Bogijini leta 1933. Fotografija je bila objavljena v Kalendarju Srca Jezušovoga leta 1933)

Perun, Bog groma

Prekmurje in Kras sta edini slovenski regiji, kjer se je še ohranilo izročilo o bogu Perunu. Bog Perun je bil pri starih Slovanih kot tudi baltskih narodih vrhovni Bog, predstavljal je grom in nevihto. Njegova žena je bila Mokoš. V Prekmurju pravijo še danes, če pride do neurja, da Perun pošilja hudo uro ali da Perun bije, rastlino netresk pa so ljudje imenali "perunovo perje", ki so ga polagali na strehe, da se je razrasel in ščitil hišo pred strelo. Splošno je razširjeno, da ko grmi, starši rečejo otrokom da se "Bog krega", ker niso bili pridni. Ko so kmečki ljudje v Panonski nižini med oranjem našli neolitske in bakrene sekire so jih poimenovali kar "perunski kamni", češ, da so Bogu groma same sekire padle z neba in se zarile v zemljo. 

Podkev za srečo, zdravilstvo in magija

Za preprosto kmečko ljudstvo je bilo tudi značilno, da so na notranjo stran vrat v hlevu dajali konjske podkve za srečo. Ljudje so verjeli, da oblika podkve pravzaprav predstavlja lunin srp, ki je bil znak plodnosti in sreče, imel je tudi sposobnost odganjanja zlobnih duhov. 

(Podkvi za srečo na notranji strani hlevskih vrat. Avtor fotografije: blog Panonsko Ljudstvo)

Oblika podkve predstavlja lunin srp, prebivalstvo pa je že od davnih časov imelo strahospoštovanje do lune. Verjeli so, da položaj lune vpliva na dogajanje na Zemlji, na obnašanje ljudi in živali. Obstajal je celo nenavaden običaj zdravljenja bradavic: bradavice so zdravili tako, da se je posameznik dotikal svojih bradavic in zrl v mladi mesec, hkrati pa govoril:"Kakor ste prišle, tako odidite." Prekmurci so skozi celotno zgodovino verovali v duhove, ljudske vraže, onostranstvo in magijo. Zdravili so se z zelišči in tudi s pomočjo urokov. V teh krajih je bila navada, da obiskovalec ni smel takoj stopiti k dojenčku, ko ga je prišel pogledat. Na začetku se je moral dotakniti štedilnika in mu rečti "Fuj te boj" (fuj te bodi), drugače bi otroka uročil; torej je obstajalo prepričanje, da se bo zgodilo nasprotje tega, kar bo nekdo rekel; če je naprimer obiskovalec prišel na neko domačijo in govoril "Kako imate lepe krave" so bili lastniki posesti prepričani, da je obiskovalec krave uročil s črno magijo in da bodo kmalu pockrale. Taki ljudje so bili vsiljivi in nezaželjeni, navadno so jim rekli "comprnjaki" oz. čarovniki. Danes bi jim rekli "vaški posebneži".

V preteklosti profesionalna medicina še ni bila tako dostopna, kot je danes, zato so se ljudje znašli kar sami. Ivan Zelko v svoji knjigi Zgodovina Prekmurja piše, da je na eni strani je bilo prisotno ljudsko zdravilstvo lokalnih kmetov, na drugi strani pa so zdravili tudi katoliški redovniki. Redovniki so na svojih posestih gojili zdravilne rastline in zdravili domačine. Ti so imeli postojanke v Murski Soboti, Gradu na Goričkem in Selu. Z zdravilstvom se je ukvarjal tudi red templarjev. Ti zdravilci so izginili iz Prekmurja po bitki pri Mohaču leta 1526. Res je, da se je krščanstvo po Evropi širilo z vojnimi invazijami, toda logično je, da so obstajale tako dobre kot tudi slabe plati krščanstva. Prekmurje je prvo bolnišnico dobilo komaj okoli leta 1890, do takrat pa ni bilo šolanih zdravnikov, obstajali so le ljudski zdravniki, torej se je lahko z zdravilstvom ukvarjal kdorkoli. Naprimer prehlad so zdravili z raznimi vrstami čajev: čaj iz bezgovega ali lipovega cvetja ali pa iz orehovih lupin, z visoko vročino pa se je bolnik spopadal tako, da je večkrat na dan spil surovo jajce. Na boleče grlo so si dajali nogavice napolnjene z vročim pepelom. To so primeri etnomedicine v Prekmurju.

(vir fotografije: Stock.Adobe.com)

Zaključek

V dobi kabelske televizije in mobilnih telefonov bi se marsikomu te običaji zdeli brez vrednosti ter bili v glavah sodobnih ljudi razlagani kot smešni in primitivni. In zato se lahko bojimo, da bodo marsikatere tradicije v bližnji prihodnosti zamrle. Človeštvo je v zadnjih dvajsetih letih doživelo neverjeten preobrat na mnogih področjih, prišla je doba napredka, naenkrat nam je dostopno vse. Toda kljub vsej tehnologiji, ki nam je danes na voljo mnogo ljudi še vedno ni srečnih in v sebi čutijo globoko praznino. To praznino pa lahko zapolni le kultura. Ljudska kultura je tista, ki odgovarja na vprašanja o obstoju, naravnem redu in človekovim bivanjem v kozmosu. Kultura je tista, ki se odraža skozi bogato simboliko, skozi mitologijo, ki se je prenašala iz roda v rod in dajala ljudem nauke in smernice, hkrati pa so del kulture tudi praznovanja. Neglede na nihilizem sodobnega sveta, prekomernega potrošništva in razkroj moralnih vrednot še vedno obstaja alternativa. Kultura nam daje bistvo; nas dela to, kar smo. Brez kulture tudi naroda ni.