Krščanstvo in poganstvo pri prekmurskih Slovencih

Nastanek prvih civilizacij 

Za začetek se moramo ozreti v preteklost in se poglobiti v to, kje in zakaj so nastale prve civilizacije. Prve civilizacije so se pojavile na območju "rodovitnega polmeseca", kjer danes ležijo države Bližnjega vzhoda, torej na območju, kjer se stikajo tri celine: Evropa, Afrika in Azija. Na točki, kjer se srečujejo tri celine je logično prišlo tudi do mešanja med ljudmi iz različnih ozadij. Evropejci, naravno prilagojeni na življenje v Evropi so se mešali z Afričani, ki so bili naravno prilagojeni na življenje v Afriki ter z Azijci, prilagojeni na življenje v Aziji. Podobno kot imajo živali več vrst, npr. poznamo več pasem psov ali več vrst metuljev se ljudje delimo na rase, ki so med seboj različne; npr. Azijci slovijo po disciplini, trdemu delu in izobraževalnih uspehih, Afričani so znani kot odlični tekači, Evropejci pa so vedno bili uspešni na področju izumov ter tudi kot fizično močni ljudje (najboljši "strongmeni" so povečinoma beli Evropejci). Na predelu sveta, kjer je stičišče treh celin so se mešali ljudje iz treh različnih ras in tako so nastali novi hibridni ljudje oz. križanci. Ti križanci so posledično izgubili sposobnosti preživetja v naravnem svetu, saj niso več bili prilagojeni na njega. Za ohranitev lastnega obstoja so zato potrebovali civilizacijo, faraone in strog sistem, ki bo te ljudi, ki niso bili zmožni preživeti v naravnem okolju držal skupaj.

Posledično sta se rodili sumerska in egipčanska civilizacija. V teh dveh civilizacijah je vladar imel popolno oblast, hkrati pa je suženjstvo bila norma. 

Kot državnik je faraon sprejemal zakone, vodil vojne, pobiral davke in nadzoroval vso deželo. Ljudje so se začeli razvrščati v piramidni sistem in nastale so civilizacije. Tako sta tradicionalno lovstvo in nabiralništvo začela izumirati. Edina možnost, da so ti ljudje v mešani oz. heterogeni družbi preživeli je bila ravno civilizacija. Ustvarili so umetno, nenaravno okolje, za vzdrževanje tega sistema pa so potrebovali poslušne in podložne ljudi, ki bodo vladarja ubogali. 

Slovanska ljudovlada ali demokracija

Medtem ko so se mešani ljudje na Bližnjem vzhodu organizirali v prve civilizacije, piramidni sistem in s tem ustvarili prve oblike tiranije so naši predniki na evropskih tleh živeli zelo drugače; sistem zatiranja in absolutne vladavine ni bil potreben, Slovani so živeli v lokalnih poglavarstvih brez nekega močnega središča. Rimski zgodovinar Prokopij iz Cezareje je o naših prednikih zapisal: ``...tem narodom, Sklavenom in Antom , ne vlada en sam človek, ampak so že od nekdaj živeli v demokraciji in posledično je vse, kar vključuje njihovo blaginjo, bodisi dobro ali slabo, namenjeno ljudem. Res je tudi, da imata ti dve barbarski ljudstvi v vseh drugih zadevah, praktično gledano, že od pradavnine enake ustanove in običaje.`` Primer ljudske vladavine lahko najdemo kar pri Karantancih oz. prednikih Slovencev, ki so živeli na območju Alp; ustoličevanje karantanskega kneza je bila tradicija prenašanja oblasti iz ljudstva na vladarja, ki so ga izvajali Slovenci že pred prihodom krščanstva ter tudi kasneje v srednjem veku. Papež Pij II je v svoji knjigi Cosmographia Pii Papae De Europa (Benetke, 1503) pisal o tem, da so Slovenci poznali obred ustoličevanja tudi po tem, ko so slovenske dežele prišle pod avstrijsko monarhijo. Bil je presenečen, da je izvoljen poglavar prisegel ljudstvu in ne ljudstvo poglavarju in da celoten obred poteka v slovenskem jeziku. 

``Ko je okoli leta 747 Karantanija postala ena izmed petih samostojnih vojvodin oz. držav vzhodnega frankovskega kraljestva, so Karantanci še vedno sami volili kneza po svoje izvirnem običaju. Formalno ga je kasneje tudi imenoval frankovski kralj, dokončno pa ga je vedno potrdila le karantanska veča! V treh dokumentiranih primerih je karantanska veča tudi zavrnila vojvodo, ki jim ga je imenoval kralj, v nasprotju s karantanskim – slovenskim pravom Institutio Sclavenica, kar dokazuje, da je glavno in zadnjo besedo vseskozi imela karantanska veča oz. zbor.``

(Gojmir Anton Kos, Ustoličevanje)

Naši predniki so si prizadevali izvajati ljudsko vladavino tudi po tem, ko so prišli pod oblast drugih evropskih sil. Glede na to da se je obred ustoličevanja ohranil tudi pod vladavino Frankov in Avstrijcev pove marsikaj o značaju našega ljudstva;

niso imeli piramidne družbene delitve kot Egipčani in Sumerci saj svobodno ljudstvo ne potrebuje kastnega sistema in močnega vladarja, ki izvaja tiranijo proti volji lastnih ljudi, hkrati pa jim je ustoličevanje pomenilo tradicijo in narodno identiteto, ki so jo ohranjali iz roda v rod. Seveda stari Slovenci niso naseljevali samo alpskega predela ampak tudi Panonijo. (Gre za isto ljudstvo na dveh geografskih položajih) Fredegar Scholasticus je pisal o tem, da so se slovanska plemena na območju Panonske nižine in Moravske leta 623 uprla Avarski nadvladi, panonskim in moravskim Slovanom pa so pomagali tudi Karantanci. Avari so bili ljudstvo mongolsko-turškega porekla, v tistem obdobju pa so pustošili po Panonski nižini. Karantanci za razliko od Moravskih in Panonskih Slovanov niso bili pod njihovo nadvlado, so pa bili izpostavljeni njihovim plenjenjem. Tistega obdobja je Karantanske (alpske), Moravske in Panonske Slovence združil kralj Samo, trgovec, ki je bil izvoljen s strani ljudstva, ki se je v bitkah izkazal kot pogumen in sposoben mož.

Kakšni kristjani so bili zares naši predniki?

(slikar Boris Olšanski)

V naših prednikih, ki so živeli na prostoru Panonske nižine je vedno gorel plamen, ki je posameznika vzbodbujal k borbi za neodvisnost in svobodo. Panonski Slovenec je bil hraben in bojevit, postavljal se je proti tiraniji tako, da je predstavljal nevarnost sosednjim narodom. Ravno na tem predelu se je v obdobju kralja Sama zgodil upor proti Avarom. Več kot dvesto let po knezu kralju Samu je na oblast prišel slovenski/slovaški kralj Svetopolk, ki je vladal celotni Panonski nižini vse do ozemlja današnje južne Poljske. Pod njegovo obsežno kneževino je spadalo tudi današnje Prekmurje in del Štajerske. Slovaški avtor Ivan Stodola je v svoji drami Kralj Svetopolk pisal o njegovih bojih z Nemci, o dogajanju znotraj države in da je knez sprejel krščansko vero zaradi pritiska od zunaj, na skrivaj pa je še vedno bil zvest poganski veri; v tej drami Svetopolk omenja Pavčotu, da je on kristjan le na videz, v resnici je njegov najvišji Bog Perun. Naši predniki so se dolgo upirali krščanski veri, Ljudevid Posavski, panonsko-posavski knez med letoma 819 in 823 je celo izvedel oborožen upor panonskih Slovencev proti pokristjanjevanju.

Dejstvo je, da je sistem absolutne vladavine in piramidnega sistema kot so to poznali narodi Bližnjega vzhoda bil našim prednikom tuj, saj so kneza izbirali skozi starodavni obred ustoličevanja na Knežjem kamnu. Civilizacijo, absolutne vladarje in kastni sistem je imel Bližnji vzhod in ne Evropa. Druga iznajdba, ki se je razširila iz Bližnjega vzhoda v Evropo med naše prednike pa je bilo krščanstvo.

Toda kaj ima civilizacija skupnega s krščanstvom? 

Po nekaterih navedbah sodobni evropski človek obstaja približno 48 tisoč let. Povsem logično je, da večino te zgodovine naši predniki niso bili kristjani, saj je Jezus Kristus, začetnik krščanstva, ki je svojim učencem predstavil zakone nove vere živel "šele" dva tisoč let nazaj, pokristjanjevanje naših prednikov pa se je odvijalo v 9. stoletju, torej pred tisoč dvesto leti. 48 tisoč let predstavlja mnogo daljše obdobje naše preteklosti kot pičlih 1200 let, torej velika večina naših prednikov za krščanstvo nikoli ni slišala, saj pravzaprav gre za relativno "novo vero" (glede na prejšnjo primerjavo). Vendar, čeprav naši predniki pred 9. stoletjem niso nikoli imeli stika s krščanstvom so ti ljudje še pred prihodom te nove vere imeli svoje verovanje, ljudsko izročilo in običaje. Povsem logično je, da je z njihove strani prišlo do uporov proti pokristjanjevanju, saj so se bojevali proti veri, ki jim je bila tuja oz. niso o njej nič slišali, kot to lahko vidimo pri prej omenjenemu uporu pod vodstvom Ljudevita Posavskega.

Krščanstvo, ena od treh abrahamskih ver ima poleg židovske in islamske vere pravtako izvor na Bližnjem vzhodu. Ta vera se je sredi prvega stoletja našega štetja razvila v Judeji, sprva na podlagi Jezusovih naukov, pozneje pa na spisih in misijonarskem delu svetega Pavla. Sveto pismo, sveta knjiga v krščanski veri pa se deli na staro in novo zavezo; stara zaveza govori o Bogu, ki je imenoval Jude za božje izbrano ljudstvo in sklenil z njimi pogodbo, nova zaveza pa govori o Jezusovemu življenju in njegovemu križanju. Seveda se skozi poglavja pojavlja veliko drugih oseb kot npr. Abraham, Mojzes, Noe, David ali Samson, vse te ljudi pa združuje ta skupna lastnost, da so bili vsi judovskega porekla, torej del naroda, ki naj bi jih Bog imenoval za izbrano ljudstvo. Torej vse skupaj je neka skovanka, ki se je oblikovala izven področja Evrope. Medtem, ko so Judje pisali Sveto pismo, čakali obljubljenega mesijo in naredili podlago za abrahamske religije so prebivalci Evrope, ki niso imeli s temi ljudmi nikakršnega stika imeli svoja politeistična verovanja, častili naravo in prisegali zvestobo večim Bogovom. 

``In ti jih Gospod, tvoj Bog, izroči in jih boš premagal, jih odločno pokončaj z zakletvijo!`` (Peta Mojzesova knjiga 7:2) ``Temveč tako ravnajte z njimi: podrite njihove oltarje, razbijte spominske kamne, posekajte svete kole in v ognju sežgite njihove rezane podobe!`` (7:5) ``Takrat smo zavzeli vsa njegova mesta in z zakletvijo pokončali vsako mesto: moške, ženske in otroke; nikogar nismo pustili živega.``  Vsi ti stavki so vzeti iz Stare zaveze, natančneje iz Pete Mojzesove knjige. V Svetem pismu piše, da je Bog določil Jude za božje izbrano ljudstvo, bil njihov zaščitnik, izmed vseh ljudstev sveta komuniciral le z njimi ter jim tudi svetoval in jim celo zapovedal, kako naj napadajo druga ljudstva. Ta isti Bog, ki se je v Stari zavezi pojavil v vlogi božjega očeta, ki zapoveduje Judom, naj razbijajo oltarje in ne puščajo nikoga živega se je kasneje v Novi zavezi spet prelevil v vlogo božjega sina, ki je miroljub in ne odobrava nasilja.

Prihod krščanstva v Panonsko nižino

Pri pokristjanjevanju naših prednikov ni šlo za neko "fronto" oz. niso se krstili vsi naenkrat, saj je šlo za dolgoročno zadevo. Pokristjanjevanje je bil dolg postopek, saj so stari Slovani znotraj kneževine živeli v manjših skupnostih, pri katerih je vsaka imela svojega lokalnega poglavarja. Kneza Spodnje Panonije Kocelj in Pribina sta se v tistem obdobju zaradi pragmatičnih razlogov dala krstiti zaradi paktiranja s Franki, ki so takrat bili močna sila v Evropi, saj bi si tako lahko zagotovila politično obstojnost. Hkrati pa sta v času Kocljeve vladavine v te kraje iz Soluna prišla misijonarja Ciril in Metod, ki sta širila glagolico in oznanjala krščansko vero. Nekatere skupnosti znotraj kneževine so novo vero sprejele, nekatere pa so se ji uprle in nadaljevale s staro pogansko vero. Tukaj lahko potegnemo vzporednico z drugo polovico 20. stoletja; v Jugoslaviji in vzhodni Evropi je na oblast prišel komunizem vendar ga ni podpiralo vso prebivalstvo, čeprav je bil uradna ideologija teh držav. Čeprav so te države bile vodene s strani komunistične partije so bili nekateri ljudje, ki tega sistema niso podpirali. Podobno je bilo s pokristjanjevanjem. Logično je, da je spremeniti versko prepričanje nekih ljudi kar čez noč nemogoče.

(Spodnja Panonija, Wikipedija)

Je poganstvo sploh kdaj izginilo? 

Medtem ko so starodavni Judje, ki so živeli na območju puščav Bližnjega vzhoda svojo versko dogmo zapisovali (iz teh zapiskov je kasneje nastalo Sveto pismo) so predniki Evropejcev imeli vero, ki ni imela institucije in svetih zapiskov, temveč se je prenašala iz ust do ust. Pri stari, predkrščanski veri Evropejcev je šlo za ljudsko izročilo, ki je bil njihov način življenja, nikomu ni bilo nič vsiljeno. Njihovi Bogovi niso bili sodniki, niso bili vsevedni in niti ne nesmrtni. Bogovi so za njih predstavljali bitja narave, ki se izražajo skozi naravne pojave in ne potrebujejo denarnih daritev. Smiselno je, da so Evropejci častili okolje v katerem so od nekdaj živeli; da so častili drevesa, reke, potoke, vrhove gora in verjeli, da ima vsako letno obdobje neko posebno energijo, na kar vpliva tudi položaj sonca in lune. V evropski folklori pogostokrat naletimo na čaščenje dreves; češ, `` drevo ima moč, drevo je ozdravilo, v drevesu živijo duhovna bitja... `` na česar v Svetem pismu oz. abrahamskih verah nikoli ne naletimo, saj so se abrahamske vere tj. judovstvo, krščanstvo in islam razvijale na Bližnjem vzhodu, predelu sveta, kjer drevesa niso tako pogosta kot v Evropi. Zato ni bilo razloga, da bi jih starodavno judovsko ljudstvo častilo.

Starim Slovencem so drevesa bila sveta, vredna čaščenja, v Prekmurju in tudi ostalih delih Slovenije je bila zanimiva tradicija, kateri se je v prekmurskem narečju reklo "odomaš". Odomaš je navada, da vsakič, ko se je na kmečki posesti zgradila hiša so naši predniki na sleme strehe postavili smrekovo vejico kot dokaz trdega dela, temu pa je sledila pojedina. V ostalih predelih Slovenije so temu rekli "likof" ali "litkauf", kar v nemščini pomeni "kupiti žganje". V prekmurskem ljudskem izročilu, po verovanju naših prednikov v deblu murve oz. malinke živi pozitivni duh iz onostranstva, zato so navadno bolnega otroka pornili skozi luknjo v deblu, da bi duh otroka ozdravil in mu povrnil moči. Verovanje v svetost lesa najdemo povsod po Evropi, precej znana je tudi navada trkanja na les, češ, da se duhovom, ki bivajo v lesu zahvalimo za srečo. Ta navada izvira že iz časa Keltov in starih Slovanov. Pri Slovanih je bilo čaščenje dreves norma, nemški knezeškof Thietmar Merseburški, ki je živel v 10. in 11. stoletju je pisal o tem, da je bil Riedegost v celoti obdan z gozdom, ki so ga prebivalci spoštovali in nikoli niso posegali vanj. Germani pa so verovali, da središče sveta predstavlja Yggdrasil, staro drevo okoli katerega se vrti celotno bivanje na Zemlji. Drevesa so v evropski folklori bila stalno prisotna, danes je simbol slovenske identitete in združevanja Slovencev lipa oz. lipov list, pri naših prednikih pa je to bil hrast oz. dob, katerega so kurili v času decembra oz. "volčjih noči". Iz besede "dob" danes izhajata tudi imena krajev Dobrovnik v Prekmurju in Dubrovnik na Hrvaškem.

Velik del evropskega poganstva temelji oz. se vrti okoli čaščenja dreves, kar bi se semitskim ljudstvom Bližnjega vzhoda zdelo smešno in nesmiselno, saj so v njihovem naravnem okolju drevesa redka. Vendar če pogledamo z drugega zornega kota, drevesa so resnična, dajejo kisik, živalim dajejo zatočišče, nam pa lahko dajejo les za pohištvo ali za kurjavo. Staroslovenske poganske navade, niso nikdar zares izumrle, temveč so se ohranile še stoletja pod krščanstvom, izvajalci teh tradicij pa so bili kmetje, ki so imena starih Bogov le zamenjali z imeni katoliških svetnikov, medtem ko sta pomen in estetika običajev ostala ista: čaščenje narave. Naprimer Bog pomladi oz. "sprtoleja" (sprtolej je stara prekmurska beseda za pomlad), vegetacije, prebujanja življenja in Velesov volčji pastir je pri Slovanih znan kot Jarilo, s prihodom krščanstva pa ga je zamenjal sveti Jurij, katerega praznik, Jurjevanje se pravtako odvija spomladi.

Praznovanje Velike noči

V evropski kulturi sta krščanstvo in poganstvo zelo prepletena ena z drugim, saj so tudi po pokristjanjevanju poganske tradicije obstajale naprej le da so bile te prilagojene na novo vero. Primer: splošno znano je, da je rojstvo Jezusa Kristusa 25. decembra. To je točen datum, vsako leto Jezusovo rojstvo praznujemo istega dne. Kdaj pa je umrl in vstal od mrtvih? Ni določeno. Velika noč nima točnega datuma, saj se praznuje prvo nedeljo po spomladanski polni luni oz. 40 dni po pustu (brez štetja nedelj). Z Veliko nočjo se povezujejo tudi zajci, piščanci in pisana jajca oz. rimenke, ki nimajo nobene povezave z Jezusovim vstajenjem. V nemščini se praznovanje Velike noči imenuje Oster, kar izvira iz imena starogermanske boginje Ostare ali Eostre, ki se je vsako leto rodila na pomlad in prinesla novo življenje, kar zelo spominja na simbolično Jezusovo vstajenje. Velikonočna tradicija kurjenja kresov na Veliko soboto, ki je prisotna tako v Prekmurju, Porabju in ostalih delih Evrope pa pomeni odganjanje zime in pozdravljanje sonca.

(germanska boginja Ostara, andrewsmith.ie)

Zaključek

Abrahamske religije tj. judovstvo, krščanstvo in islam so stoletja stremele k temu, da bi izbrisale duhovna in materialna izročila različnih ljudstev sveta ter si jih podredila. Dejstvo je, da abrahamske religije temeljijo na strahu in podrejanju; širile so se z ognjem in mečem ter si prizadevale izbrisati prvotne ljudske kulture, med njimi tudi kulturo Slovencev in nasplošno Evropejcev; Kelsos, grški filozof je kristjane opisal kot posameznike, ki so nagnjenji k notranjim razprtijam in k primitivnemu načinu razmišljanja in ki poleg tega kažejo tudi nenavaden prezir do življenja. Kelsos je trdil tudi, da je tradicija suverena in da so stara verovanja pomembnejša od krščanstva. Bil je prepričanja, da krščanstvo pomeni prelom oz. ločnico človeštva s tradicijami njegovih prednikov. Po verovanju abrahamskih religij je svetopisemski bog Jahve je ustvaril vse narode sveta vendar le enemu narodu določil glavno vlogo v zgodovini, Izraelcem oz. Judom, s katerimi je komuniciral in jim dajal zakone. Judje so kot izbrano ljudstvo dolžni oznanjati svojega Boga ter Biblijo tudi drugim narodom širom sveta. Zakaj Jahve npr. ni komuniciral z Afričani? Zakaj ni komuniciral z Evropejci? Zakaj ne z ameriškimi staroselci? V poganskem pogledu na svet ima vsako ljudstvo svojo posebno vlogo ter svoje mitološko izročilo, legende, običaje in pravljice. Izbrano ljudstvo z glavno vlogo ne obstaja. Ljudsko izročilo se nanaša na dogajanje v naravi ter spoštovanje do nje.

(Hors, Andrej Šiškin)

Srednji vek in templarji v Prekmurju

UVOD

Začetek tega članka bo vseboval poglavja, nanašajoč na srednji vek v Evropi in o mitih, ki krožijo o tem obdobju. Drugi del članka pa bo vseboval poglavja o viteškemu redu templarjev, njihovi vlogi ter njihovi prisotnosti v Prekmurju, torej celoten članek zajema več tem. 

(wallpapersmug.com)

Srednjeveška družba, plemiči in kmetje

(Pinterest, Balász Szakonyi)

Obdobje srednjega veka se je začelo v 5. stoletju z razpadom Zahodnega rimskega cesarstva. Takrat je bilo obdobje velikih sprememb, saj so se križem-kražem po Evropi naseljevala različna ljudstva kot npr. Avari, Slovani, Franki, Saksonci, Huni, Ostrogoti, Tevtoni, Nordijci itd...

 V tem stoletju se je zrušila centralizirana rimska oblast, posledično pa so nastale razpršene "lokalne oblasti", torej nekaj podobnega kot da bi danes razpadla vlada in bi vsaka občina postala  samostojna in začela delovati v svoji smeri. V tej zmedi je znotraj evropske družbe nastal fevdalizem, ki je deloval nekako tako: ker mali kmet ni moral zagotoviti varnosti sebi in svoji družini si je to zagotovil pri bogatejšemu sosedu, ki ga je lahko branil. V zameno mu je kmet dajal del svojega pridelka. Tukaj je dobesedno šlo za izmenjavo, korist pa sta imela oba. Beseda "fevdalizem" izhaja iz latinskih izrazov feudalis, kar pomeni pristojbina, in feodum, kar pomeni fevd. Pristojbina je pomenila dano zemljo (fevd) kot plačilo, ki ga je dajal kmet plemiču za zagotavljanje vojaške obrambe. Namen večine gradov je bil, da so se tja zatekali ljudje v primeru nevarnosti, v času miru pa je služil kot trgovsko središče.

 En od mitov oz. prevar, ki je bil splošno sprejet med ljudmi je, da je sodobni čas prinesel boljši položaj za delavce ter osem urni delovnik. Res je, da se je delo v srednjem veku raztezalo od zore do mraka, toda kot je zapisal škof Pilkington je to delo bilo razporejeno v več rund; dnevno rutino srednjeveškega kmeta je vseboval tudi odmor za zajtrk, kosilo, popoldanski spanec in večerjo. Ti odmori so bili splošne pravice kmetov, ki so jih uživali tudi v času največje žetve. Po besedah ​​oxfordskega profesorja Jamesa E. Thorolda Rogersa srednjeveški delovnik ni bil daljši od osem ur. Potrebno je dodati tudi, da je že takrat bila nedelja dela prost dan. Dolgi delovni dnevi, po 12 do 14 ur so pravzaprav bili uvedeni v 19. stoletju, z začetkom industrijske revolucije, ko so nastale prve tovarne. Takrat se je začela množična proizvodnja, uporaba strojev in tudi druge velike spremembe v družbi. Posledično so se pojavila delavska politična gibanja, ki so se zavzemala za krajši delovni čas. Delavec, ki je v 19. in 20. stoletju protestiral za uvedbo osem urnega delovnika si je v bistvu prizadeval za tisto, kar je imel njegov srednjeveški prednik že pred petimi stoletji.

V nasprotju s tem, kar Hollywood in Netflix želita prikazati, naši predniki niso bili brezkulturni, ušivi in umazani barbari. Pomembna jim je bila nega las in brade, nekateri posamezniki so bili čisto obriti. V Untertürheimu in Niederstotzingenu so arheologi celo našli glavnike iz 6. stoletja. Res je, da v tistih časih niso poznali sto vrst šamponov, katere najdemo danes na policah v trgovini, toda takrat so že poznali proces izdelave mila iz živalske maščobe. 

Glavnika, najdena leta 1962 v Niederstotzingenu. 

Resnica je, da so takrat, podobno kot danes obstajali družbeni razredi. Takrat so najštevilčnejši sloj predstavljali delovni ljudje, torej kmetje in obrtniki, sledijo jim vitezi, nato plemiči in na koncu sam kralj. Tudi danes živimo v nekakšni piramidi, le da imamo namesto plemičev lastnike večjih podjetij, ki imajo monopol nad trgom. Kakorkoli, v primerjavi z današnjim malim človekom si je srednjeveški kmet lastil zemljo, katero je obdeloval, po možnosti imel veliko otrok, doma uporabljal ročno izdelane stvari in živel v homogeni družbi. Obdeloval je zemljo in hkrati ga je ščitila skupina vitezov. Nedelje in verski prazniki so bili dela prosti dnevi. Če pa primerjamo srednjeveškega plemiča s sodobnim direktorjem nekega podjetja je naloga plemiča bila ta, da je varoval kmete v času vojne. Plemič ni nikoli ustvarjal dobička, le podedoval je posest svojih staršev.

Srednjeveški kmet

(vir: Artstation, Jingjingcao)

Prehrana in higiena kmetov

Danes kroži dosti mitov o srednjem veku, ki so prikazani v filmih in šolskih učbenikih. Dejstvo je, da so srednjeveški kmetje uživali bolj zdravo hrano kot jo danes večina prebivalcev revnih držav tretjega sveta (srednjeveški kmetje so vsakodnevno uživali jajca, sir, mleko, govedino, svinjino, ribe...) Neumnost, ki je splošno sprejeta je tudi to, da so se ljudje v tistem obdobju redko umivali. Dejstvo je, da so tudi takrat ljudje bili ljudje in so imeli čut za voh. V mestih so že takrat obstajala javna kopališča, ki jih je srednjeveška Evropa podedovala od svojega predhodnika, starega Rima. Po večjem delu Evrope se je lastništvo kopališča prenašalo z očeta na sina. Ko je bilo zgrajeno novo kopališče, je vojvoda območja podelil lastništvo kopališča tistemu, ki je ponudil največ. Če kopališče ni vzdrževalo določenih standardov čistoče in udobja, je bil vojvoda pooblaščen, da je prenesel lastništvo na nekoga drugega. Medtem pa so se na podeželju umivali v rekah ali potokih.

Na sliki je primer evropskega srednjeveškega kopališča

Kar se tiče zdravja zob, dosledna nega ni bila potrebna, saj so takrat imeli ljudje zdrave in močne zobe saj vse, kar so jedli je bila naravna hrana. Takrat še hrana ni bila gensko spremenjena in polna sladkorja. Če pogledamo lobanje srednjeveških ljudi, so imeli presenetljivo bele zobe. Pravzaprav je na podlagi arheoloških raziskav samo 20 odstotkov zob, najdenih na srednjeveških najdiščih, kazalo kakršne koli znake gnilobe (danes je ta številka višja, podatki iz pregleda raziskav, opravljenih v petih evropskih državah, med katerimi ni bilo Slovenije, so pokazali razširjenost kariesa med petletniki, ki se je gibala med 30 in 55 odstotki. vir: abczdravja.si) Srednjeveški ljudje so skrbeli za čiste zobe in svež zadah, zgodovinarji pa so našli številne recepte za paste, praške in ustne vode. Čeprav niso imeli zobnih ščetk, so za čiščenje zob uporabljali platnene krpe, ki so morda pomagale odstraniti nekaj zobnih oblog. Za boljši zadah so uporabljali žajbelj, rožmarin, poper, meto, cimet in peteršilj.

Ljudje si zgodovino velikokrat napačno predstavljamo. Vsakič, ko je nekje omenjen srednji vek najprej pomislimo na gradove, razvajeno plemstvo, ki zatira male kmete, verske vojne, bolezni, kurjenje čarovnic, mučenja in vsesplošno prelivanje krvi. Srednji vek z drugo besedo imenujemo tudi "temni vek". Res je, da so se nekatere naštete stvari res dogajale po srednjeveški Evropi, toda to si lahko razlagamo s tem, da so takrat bili moralni standardi drugačni. Dejstvo pa je tudi, da se na področju zgodovine vedno odkriva nekaj novega in zato si vsak človek zgodovino predstavlja drugače. Zgodovina ni neka točna doktrina temveč je področje, v katero lahko zmeraj brskamo in še vedno ne vemo vsega. Z zgodovino lahko delamo marsikaj, lahko jo odkrivamo, lahko jo prekrivamo, lahko jo tudi manipuliramo. Pri zanimanju za preteklost je za odkrivanje zgodovinskih resnic najbolj idealno, da imamo odprt um in vedno poslušamo obe strani. Kaj če je resnica čisto drugačna kot si jo mi predstavljamo? In obstaja kar nekaj primerov, primer spreminjanja zgodovine lahko vzamemo kar iz starega veka; Rimljani so svoje večstoletne sovražnike, s katerimi so se zmeraj spopadali, Kelte opisovali kot homoseksualce, rimski pisec Diodor Sicilski je celo trdil, da je med Kelti bila homoseksualnost družbena norma in "čeprav so bile keltske ženske na videz privlačne so možje vseeno raje spali en z drugim". Diodor je pisal tudi o tem, da je v keltski družbi bilo nespoštljivo zavrniti homoseksualni spolni odnos. Toda kaj nam to pove? Smiselno je, da so Rimljani morali svoje sovražnike Kelte prikazati v čim slabši luči, da bi tako opravičili vojaško agresijo in genocid nad njimi. V tem primeru je brati o Keltih skozi rimske vire podobno kot da bi dolgoletnega vegana vprašali, kaj si misli o uživanju mesa. Namreč, gre za rimsko propagando. Zakaj bi Rimljani pisali o Keltih karkoli dobrega, glede na to, da so med seboj bili v konstantnih vojnah?

Templarji, odlični vojaki in trgovci

Templarski viteški red je bil ustanovljen leta 1119 v Jeruzalemu. Na začetku je štel le osem pripadnikov, francoskih vitezov z namenom, da bi varovali krščanske romarje in sveto deželo. Takrat so katoliški križarji osvojili Jeruzalem, pobili muslimanske prebivalce ter prisegli krščanskemu mestnemu kralju Baldvinu Drugemu, da mu bodo zvesto služili. Na začetku so bili tako oslabljeni, da so imeli enega konja na dve osebi. Od tod izvira tudi en od njihovih simbolov, konj, katerega jahata dva viteza naenkrat. Kasneje je njihova priljubljenost močno narasla in so imeli kar preko 20 tisoč članov. Vsi templarji so nosili belo pregrinjalo z rdečim križem, kar je bil njihov prepoznavni simbol. Bili so močno disciplinirani borci, pripadniku, ki je v boju pokazal strahopetnost so ogrinjalo odvzeli in je moral do konca leta jesti na tleh, kot pes. Večina templarjev je bila francoskega porekla, na začetku so le izvajali patrulje in zagotavljali krščanskim romarjem varno pot v sveto deželo, kasneje pa imeli veliko vlogo pri križarskih vojnah.

(etsy.com, NohemyGallery)

Poleg tega, da so bili vojaki in redovniki so bili tudi bankirji in veleposestniki. Ko so v viharju križarskih vojn uspešno osvajali ozemlje na Bližnjem vzhodu so naleteli na velika mesta in razvito gospodarstvo, ki je pod arabsko oblastjo cvetelo že stoletja. S tem, ko so zasedli tista ozemlja so dajali denarna posojila križarjem in romarjem, posredovali pri odkupljanju ujetnikov in postali poleg Židov najuspešnejši bankirji tistega obdobja. V 13. stoletju so templarji imeli celo svojo floto ter tako trgovali po celotnem Mediteranskem morju. Z ladjami so pravtako prevažali romarje ter jim nudili zaščito in prenočišče. Namreč, ena od značilnosti srednjega veka so bila tudi romanja katoliških Evropejcev v kraje, ki so jih imeli za svete. Šlo je za verski motiv, da so izpolnili zaobljubo, se opravičili za kak zločin ali pa preprosto poglobili svojo vero v Boga. Danes bi se romanju lahko reklo "turizem". In ravno v tem turizmu so templarji videli priložnost za dodaten zaslužek.

Znotraj organizacije so bila prisotna stroga pravila, naprimer niso smeli piti alkohola ali kockati, pravtako je vsakdanje življenje vključevala molitev. Prepovedano se jim je bilo oblačiti preveč razkošno oz. izstopajoče, morali so ohranjati lik pred Bogom ponižnega človeka. Srednjeveški plemiči so bili predtem znani po nediscipliniranih konjenicah in si prizadevali le za lastno slavo. Veljalo je splošno prepričanje, da bodo templarji temu naredili konec. Njihova stroga pravila so jim narekovala popolno poslušnost gospodarju.

Templarji v Panonski nižini

Evropa je skozi zgodovino utrpela mnogo brutalnih napadov iz Afrike in Azije. Templarji so odigrali veliko vlogo v boju proti islamskemu svetu, vendar so se pravtako bojevali proti drugemu agresorju, ki je takrat pretil nad našo celino. Aprila 1241, ko so na Madžarsko vdrli Mongoli je prišlo do bitke pri Mohiju. Poleg pehote, lahke konjenice in lokostrelcev so pri obrambi sodelovali tudi templarji. Mongoli so zadali hud poraz madžarski vojski kralja Béle IV., ki je slovela po najboljši konjenici v Evropi. Mongoli so po bitki požgali mesto Pešta in posledično prevzeli nadzor nad Panonsko nižino. Mongolska nadvlada v Panonski nižini se je končala še istega leta (1241) ko je decembra umrl takratni vladar Mongolije, Ögedej, ki je bil tretji Džingiskanov sin.

(vir: Wikipedija)

O templarjih v Prekmurju je prvi začel pisati Fran Kovačič leta 1926 ki je trdil, da je madžarski kralj Andrej II vitezom podaril neko posest na tleh današnjega Prekmurja. Ta posest je bila v Gradu na Goričkem (oz. Gornja Lendava) kjer so templarji zgradili grad in tam gospodarili v času križarskih vojn. Ivan Zelko v svoji knjigi Zgodovina Prekmurja (1995) piše, da so templarji bili prisotni tudi v Murski Soboti, na oddih pa so hodili tudi v Selo, kjer so v 13. stoletju zgradili rotundo, ki stoji še danes. Zelko je leta 1936 omenil, da so se v bližini rotunde v Selu na njivah videli sledove neke zgradbe, ki naj bi še stala poleg te znamenite rotunde. Zanimivost prej omenjenega gradu v kraju Grad na Goričkem je, da so radiestezisti tam odkrili energetsko sevanje, središče moči pa je ravno na štoru posekanega drevesa. Če bo kdorkoli šel v to področje bolj podrobno bo prej ko slej ugotovil, da so energijske točke navadno prisotne v bližini gradu ali cerkva. Templarji so pravtako bili prisotni v Ljubljani in Beli Krajini, vendar Bela Krajina za templarje ni bila zanimiva, ker je bila takrat slabo poseljena oz. je bila "nikogaršnja zemlja". Očitno je panonsko ozemlje templarjem bolj ustrezalo.

Templarji so pri nas imeli tudi vlogo zdravilcev, saj so gojili zelišča ter zdravili prebivalce. Prekmurje dolgo ni imelo nobene bolnišnice, prvo je sama regija dobila komaj v zadnjem desetletju 19. stoletja. Pravtako ni bilo šolanih zdravnikov. Tako so templarji marsikaj dobrega storili za naše lokalno prebivalstvo ter predstavljali pozitivno luč v zgodovini ljudskega zdravilstva v Prekmurju. Poleg templarjev je bil pri nas prisoten tudi viteški red ivanovcev, kateri so prišli na madžarsko območje leta 1155. Ivanovci so ustanavljali bolnišnice. Leta 1526, ko je prišlo do bitke pri Mohaču so si njihove posesti prilastili Turki in Madžari.

(vir: kraji.eu)

Konec templarjev in njihova simbolika

Ob svojem vrhuncu so templarji imeli v lasti okoli 870 hiš in gradov, zaradi svojega velikega obsega pa so bili najprimernejša izbira za mednarodno nakazovanje velikih zneskov denarja, saj so imeli lastno konjenico in ogromno nepremičnin po Bližnjem vzhodu in celi Evropi. Zaradi njihovega vpliva jih je začel takratni francoski kralj Filip IV. preganjati. Kralj Filip, kateremu je takrat primanjkovalo denarja se je očitno ob vsem bogastvu templarjev počutil "nelagodno". Vse templarje je dal dne 13. oktobra 1307 aretirati, isti dan pa jih je izročil na zaslišanje in jim zaplenil vso premoženje v Franciji.

V evropskih cerkvah, ki so jih zgradili templarji je nemalokrat prisoten simbol lobanje in dveh prekrižanih kosti. Po nekem izročilu sta lobanja in križne kosti kosti Jackesa de Molaya, mojstra viteškega reda templarjev. V želji, da bi se polastil bogastva templjarjev, je kralj Filip ukazal razpustiti organizacijo in začel templarje preganjati. De Molaya je cerkvena oblast živega sežgala. Kasneje so trije templarji želeli najti njegove posmrtne ostanke in so našli le lobanjo in stegnenice. V tem obdobju so templjarji še vedno sloveli kot izkušeni pomorščaki, lobanja in stegnenice zadnjega velikega mojstra pa so postale njihov pomorski simbol. 

Ta simbol danes javnost oz. filmska industrija povezuje s pirati, toda pravzaprav ima simbol globji pomen. Ta simbol navadno uporabljajo tajne prostozidarske organizacije, ki se ukvarjajo s ezoteričnimi vedami kot npr. ameriška tajna združba Skull and Bones v univerzi v Yale-u, pravtako tudi organizacije, ki so bile usmerjene proti prostozidarstvu, kot npr. nemški narodni socialisti v 30tih in 40tih letih prejšnjega stoletja, katerega pripadniki so ta simbol uporabljali na uniformah, kapah in zastavah. Prekrižani kosti izvirata iz starodavne germanske rune Gebo, sedme črke v runski abecedi, ki je identična črki X, katera predstavlja izmenjavo, požrtovanje, spoštovanje, hvaležnost in čast. To nas spominja na izmenjavo med ljudmi in na koncept trgovine. (Od tod izvira tudi izraz, ki ga uporabljajo angleško govoreče države ob Božiču: Merry X-Mas, ker si ljudje takrat izmenjujejo darila). Črka Gebo je pravtako povezana z izmenjavo seksualne energije med moškim in žensko. Torej plodnost in ustvarjanje novega življenja. V Indiji je ta življenska energija imenovana "prana", na Kitajskem se imenuje "či", v Nemčiji pa so ga v začetku 20. stoletja imenovali "vril". Ko prana, či ali vril izgine iz telesa živega bitja nastopi smrt. Celo kip egipčanskega kralja Tutankamona drži kljuko in bojni mlat v prekrižanem, diagonalnem položaju. V današnjem času se bolj pogosto uporablja izraz "aura". 

Simbol lobanje in dveh prekrižanih kosti je uporabljala tudi nemška vodilna politična sfera ter vojska pred in med drugo svetovno vojno.

Lobanja se večkrat povezuje z latinskim rekom Memento Mori, kar pomeni "Zavedaj se smrti." oziroma, da si minljiv. Simbol so poleg prej omenjene nemške vojske uporabljali tudi španski, francoski in pruski husarji, britanski kraljevi lancerji, med prvo svetovno vojno pa so ga uporabljale italijanske jurišne enote. 

Jacques de Molay, mojster reda templarjev, ki je bil na ukaz francoskega kralja Filipa sežgan. Na grmadi De Molay ni kazal prav nobenega strahu, saj je verjel da bo pravica templarjem zadoščena. Pred smrtjo je preklel kralja Filipa IV. ter takratnega papeža Klemna. Očitno je prekletstvo delovalo. Še istega leta je kralj umrl pri lovski nesreči, papež pa je umrl zaradi bolezni. 

Viri in literatura:

Srednjeveška družba: Régine Pernoud, Nehajmo že s tem srednjim vekom, Družina, 2004

Templarji v Sloveniji: 1. Miha Kosi, Templarji na Slovenskem, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1994 2. Ljudsko zdravilstvo v Prekmurju, Jože Zadravec, Etnolog. Nova vrsta, 2000 link

Bitka pri Mohiju: Wikipedija link

Rotunda v Selu: Rotunda, expano.si link

Simbolika: Alchemical Secrets of the Knights Templar, Robert Sepehr - ROBERT SEPEHR, 2022 link

Konec templarjev: The End of the Templars, historytoday.com, 2022 link

Ostali članki

Od kod izvira prekmurščina?

Keltske naseldbine na panonskih ravnicah

Čarovnice v prekmurskem ljudskem izročilu

Zgodovina naseljevanja Nemcev v Prekmurje

Magija in uroki v prekmurski kulturi

Od kod izvira prekmurščina?

UVOD

Prekmurščina se precej razlikuje od ostalih slovenskih narečij. Dejstvo je, da je Prekmurje bilo velik del zgodovine izolirano od ostalih delov Slovenije, saj je bilo del Kraljevine Ogrske vse do leta 1919, zato se je v tem obdobju razvijalo v svojo smer. Deli se na dolinsko, goričko, porabsko, ravensko in soboško narečje. Prekmurščina ima besede slovanskega, madžarskega in tudi nemškega izvora, na kar so vplivale dolgoletne migracije ljudi iz vseh koncev Evrope. 

(vir fotografije: Twitter: marcosecchi, julij 2020)

Slovanski vpliv

Slika prikazuje Velikomoravsko pod vladarjem Svetoplukom (vir: Wikipedija)

V drugi polovici 6. stoletja so sem iz južne Rusije in Ukrajine prišli Slovani. Ti so prečkali Moravsko in se ustalili na našem področju. Od leta 833 pa do začetka 10. stoletja so ti živeli pod kneževino Velikomoravsko, ki je obsegala današnjo Češko, Slovaško, Madžarsko, manjši del Ukrajine, severne Srbije, Hrvaške ter Prekmurje. Ob prihodu na nova ozemlja so bili Slovani preprosto pastirsko-poljedelsko ljudstvo, ki se je najraje naseljevalo na območja z bogatimi zalogami vode ter širokimi pašniki. Svoje pokojnike so Slovani sežigali na grmadi, nezgorele ostanke pa pokopavali. Med letoma 871 in 894 je tej kneževini vladal Svetopolk Veliki, rojen na tleh današnje Slovaške. Slovaški pisec Ivan Stodola je v svoji drami Kralj Svetopolk pisal o Svetopolkovih bojih z Nemci ter o tem, kako je kralj uradno sprejel krščanstvo, pod kožo pa je še vedno bil zvest poganski veri. Dokaz, da smo Prekmurci in Slovaki nekdaj bili del iste države oz. da oboji izhajamo iz plemena Moravskih Slovanov nam priča tudi to, da imamo dosti skupnih besed. V oklepaju je napisan prevod v knjižno slovenščino: ešče (še), kefa (krtača), mrkva (korenček), tanjer (krožnik), potač/otuč, kotačka (kolo) , dvere (vrata), flaška (steklenica), fčela (čebela), ogrke/uhorky (kumarice), vankiš/vankuš (vzglavnik), ograd/záhrada (vrt) itd. Po genetskih raziskavah je gen R1A v Republiki Sloveniji najbolj prisoten na Goriškem, na drugem mestu pa smo Prekmurci. Gen R1A je v Evropi najbolj prisoten pri Slovanih ter baltskih narodih, torej smo genetsko najbližje ljudem iz vzhodne Evrope.

(vir: Deleži Y-DNA skupin po regijah Slovenije, Slika je bila predstavljena na 12. mednarodni konferenci Izvor Evropejcev, Ljubljana 2014)

Naprimer stara prekmurska beseda za zelje je "kapüsta", ista beseda se še danes uporablja v Rusiji, v Litvi pa ji rečejo "kopūstas‎", v Latviji pa "kāposts‎". V knjižni slovenščini se dela prostemu dnevu navadno reče "praznik", v prekmurščini pa se mu reče "svetek" ali "svejtek", v Latviji "svētki", v Rusiji pa "svjatok". Ukrajinska beseda za vrat je "šyja", ruska "šéja", v Prekmurju pa uporabljamo "šinjek". Beseda "čislo" se v ruščini uporablja za številke, v prekmurskem narečju pa za rožni venec, morda je tukaj povezava zato, ker je rožni venec molitev ponavljanja.

Zanimiv je izvor besede "geli" (slovensko: Mar ne?) Beseda je sestavljena iz ge in li. Li se uporablja tudi v drugih slovanskih jezikih npr. v ruščini je "Ne pravda li?" (Mar ni tako?) in v češčini "Jestli?". V severnem delu Prekmurja se črka j velikokrat spremeni v g, torej "geli?".

Svetopluk Moravski (vir: robertharding, picfair.com)

Madžarski vpliv

Ogri ali Madžari spadajo med ugrofinske narode. V preteklosti so bili dobri konjeniki in tako prodrli na zahod. Arabski pisatelj Ibn Dasta, ki je živel okoli leta 912., je na podlagi starejših virov opisal Madžare za tisto obdobje, ko so živeli ob Črnem morju. Zapisal je, da so prebivali med Bolgari in Pečenegi. Namesto hiš so imeli šotore, v katerih so stanovali. Potovali so iz kraja v kraj in si iskali dobrih pašnikov. Leta 893 so Madžari prišli v Panonsko nižino. To je bilo za madžarske konjenike idealno, saj so se takrat naši predniki bojevali kar med seboj; takrat je bil prisoten konflikt med Arnulfom Koroškim in Svetopolkom. Takrat so naši predniki imeli kar dve državi: Karantanijo in Velikomoravsko. Leta 899 in 900 so Madžari prišli v severno Italijo in ropali po Lombardiji. Nato so se vrnili v Panonijo, sklenili zavezništvo z Moravani in jo skupaj z Moravani izropali. Namreč, ropanje Panonije s strani Madžarov in Moravanov je bil kot odgovor oz. maščevanje na češko-bavarsko pustošenje Moravske. Leta 906 so Madžari prekinili zavezništvo z Moravani ter Velikomoravsko uničili ter tako za naslednjih tisoč let ločili Prekmurce od Slovakov, s katerimi so prej bili del iste kneževine. Med njimi so naredili široko steno in skoraj iztrebili panonske Slovane.

Madžari(vir: Feszty Árpád, slikar)

Po večletnih krvavih borbah so se v Panonski nižini naselili Madžari in v času sv. Štefana tukaj uvedli svojo kraljevino, pod katero so prišli tudi naši predniki. Prekmurski Slovenci so se dosti naučili od Madžarov kakor tudi Madžari od Slovencev. Madžarom je bilo poljedelstvo tuje, saj so živeli kot nomadi - poljedelstva so jih naučili Slovenci. Še danes se v madžarščini uporabljajo besede, ki so našega izvora: Járom (jarem), szán (sani), kasza (kosa), bot (bot), dorong (drog), kulcs (ključ), szoknya (suknja), patak (potok), rôna (ravnica), baràzda (brazda), vihar (nevihta), szalma (slama), répa (repa), málna (malina), mocsár (močvara), konyha (kuhinja), kovács (kovač) itd.

V 11. in 12. stoletju se je madžarska fevdalna uprava okrepila, pravtako se je organizirala cerkvena uprava, madžarska kraljevina pa je trgovala s sosednjimi državami. V tistem obdobju so Prekmurci z Madžari zaživeli skupno politično, gospodarsko, versko in kulturno življenje. V tem obdobju pa je bila situacija obratna: madžarske izposojenke so prišle med slovanske jezike. V času, ko smo bili Prekmurci del Ogrske so se na našem področju uporabljale tudi besede madžarskega izvora, ki so se uporabljale v politiki in vojski, vendar so kasneje izginile: követ (poslanec), vármegya (županija), pajž (ščit), harcivati (bojevati se), šišak (čelada), katana (vojak), orsački gyüleiš (državni zbor) itd. Vpliv madžarščine se kaže tudi v še-živečih besedah kot so: beteg (bolezen), batüvanje (žaljenje), kivanüvati (želeti), dičiti (častiti), tepsi/tepsija (pekač/korito), ete (tukaj), badžusi (brki), gezero (tisoč), hasek (korist),  birka (ovca), varaš (mesto), labda (žoga), cimbalaš (cimbalist), bajcar (rudar) itd. Da so madžarske besede prišle v vsakdanjo rabo pa je kasneje še pospeševala politika 19. stoletja, ki je nemadžarom vse bolj omejevala rabo maternega jezika v cerkvi in šoli. Namreč, v Ogrskem kraljestvu je živelo več različnih narodov: Madžari, Romuni, Slovaki, Rusini, Hrvati, Srbi, Nemci (ti niso imeli enotne narodne strukture temveč so bili razpršeni po celi državi), Romi ter prekmurski Slovenci.

Obseg Ogrske kraljevine okoli leta 1000  (vir: Wikipedija)

Nemški vpliv

Potem tukaj nastopijo še prekmurske besede nemškega izvora, ki so v našem besednjaku prisotne zaradi različnih razlogov: kneza Kocelj in Pribina sta v 9. stoletju sem naseljevala Nemce iz Solnograške in Bavarske, avstrijski cesarji so v začetku 18. stoletja sem naseljevali nemške kmete in obrtnike, saj je primanjkovalo delovne sile (ti nemški naselniki so se potem pomešali s Slovenci) ter tudi zato, ker je v obdobju industrijske revolucije dosti Prekmurcev šlo delat v Nemčijo in so izposojenke "prinesli" s seboj domov. Tako kot so se Nemci skozi stoletja priseljevali v Prekmurje so se tudi prekmurski Slovenci priseljevali v Nemčijo zaradi boljšega življenskega standarda.

Zagotovo so vam znane besede kot npr. ancug, bormašina, šparat (šporhet), cajt, cvinga, žajfa, šraufenciger, fuzbal, šefla, štrik, dihtunga, šrajf, šteker, štrom, šuhi, gvint, knedl, šnicl itd. Dejstvo je, da se besede nemškega izvora pri nas uporabljajo že stoletja, toda neglede na njihov ogromen obseg jih knjižna slovenščina ne priznava. Jezikoslovci so pač morali ustvariti enoten slovenski knjižni jezik, zato so večino besed nemškega izvora "izbrisali", se pa še danes uporabljajo med navadnim ljudstvom.

Zaključek

Z vero v Boga - Za kralja in za domovino (prapor jugoslovanske kraljeve vojske med letoma 1918 in 1941)

Z letom 1919, ko se je Slovenska krajina priključila k državi SHS, ki bila predhodnica Kraljevine Jugoslavije se je Prekmurje po celem tisočletju ponovno združilo z ostalimi Slovenci. Seveda, ker stvari niso črno-bele je to imelo tako pozitivno kot negativno plat. Pravzaprav lahko na ta dogodek gledamo iz večih zornih kotov. Pozitivna plat je bila ta, da Prekmurci niso več bili del Ogrske monarhije in 17. avgusta 1919 v Beltincih praznovali ponovno pridružitev matičnemu narodu, ki je bila zgodovinski trenutek. Celo ogrske poštne znamke so prve dni po dejanski priključitvi Prekmurja pretiskali z napisom SHS oziroma Prekomurje SHS (Na dolgi rok je Jugoslavija bila odskočna deska za samostojno Slovenijo, zato je priključitev leta 1919 iz tega zornega kota dobra)

Tukaj pa je nastopila tudi negativna plat novega obdobja: Prva je bila ta, da je takrat v Prekmurju živelo 15.780 Madžarov. Veliko oseb madžarskega porekla je po priključitvi Prekmurja državi SHS odšlo, ali pa so bili izgnani. To so bili večinoma orožniki, učitelji, odvetniki, železničarji itd. Država SHS je leta 1922 uvedla popolni izgon madžarskih uradnikov. Torej priključitev državi SHS, ki je bila dobra za prekmurske Slovence je bila slaba za Madžare.

Pro-madžarski plakat iz leta 1920, ki nasprotuje Trianonski pogodbi ter priključitvi Prekmurja in Medžimurja državi SHS 

Druga negativna plat je ta, da so prekmurski Slovenci so s tem začeli mešati svoje narečje s knjižno slovenščino kar je posledično povzročilo to, da je veliko starih prekmurskih besed, ki so jih uporabljali naši pradedje izginilo. "Prava prekmurščina" se je ravno ohranila na madžarski strani meje, kjer živi slovenska manjšina oz. Porabski Slovenci. Ti ljudje leta 1919 niso postali del države SHS in zato še naprej ostali pod Madžarsko. Ker Porabci niso občutili vpliva knjižne slovenščine so s tem ohranili več starih prekmurskih besed. Zato bi danes kar nekaj izrazov, ki so jih uporabljali naši predniki za mlade generacije bilo nerazumljivih.

Tukaj je nekaj primerov stavkov v stari prekmurščini s prevodom v knjižno slovenščino:

Odvecsara szta sla po varasi po lepoj ceszti (Od večera sta šla po mestu po lepi cesti)

Po szvojem znacsaji je nase szlovenszko lüdsztvo mirno (Po svojem značaju je naše slovensko ljudstvo mirno)

Sztari Planjavec je bio escse trden mozs, cseravno je vertivao zse nad treszeti let (Stari Planjavec je bil še trden mož, čeprav je gospodaril že preko trideset let)

Bio je mozs i te mozs je odiseo v tmicsno nocs ogen iszkat (Bil je mož in ta mož je odšel v temno noč ogenj iskat)

Od kucse do kucse je seo i klunkao na vszaka vrata (Od hiše do hiše je šel in trkal na vsaka vrata)

Poimenovanja za mesce v stari prekmurščini: Január, februàr, március, aprilis, màjus, junius, julius, augusztus, szeptember, október, november in december

(Kalendár szrcá Jezusovoga za navadno leto, 1943)

Viri in literatura:

Naselitev Slovanov: Elena Mannová, Slovaška zgodovina, Založba Slovenska matica, 2005

Svetopluk: Ivan Stodola: Kralj Svetopolk, 2013, staroverci.si link

Besede ruskega in baltskega izvora: Young, Steven, Tone in Latvian borrowings from old Russian. Stressing the past: Papers on Baltic and Slavic accentology, 2009 link

Boji med Slovani in Madžari: 1. dr. Joško Šavli, Karantanija, 2007, str. 160, 2. Madžarska zasedba in naselitev slovenske Panonije, spletna stran hervardi.com link

Besede madž. izvora: Előd Dudás, Vprašanje časa prevzema madžarskih izposojenk v prekmurski knjižni jezik, 2014 link

Naselitev Nemcev: 1. dr. Matija Slavič, Narodnost in osvoboditev Prekmurcev, 2. prof. dr. Fran Kovačič, Slovenska Štajerska in Prekmurje, 1926, 3. Ivan Zelko, Zgodovina Prekmurja, Pomurska založba, 1997

Izgon Madžarov v obdobju Kraljevine SHS: 1. Attila Kovács, Številčni razvoj prekmurskih Madžarov v 20. stoletju, Ljubljana, 2006, 2. Varga Sándor, A szlovéniai magyarok helyzete 1919–1941 között. Muratáj 94/1, Lendava/Lendva 1994, 86. link

Povedi v prekmurskem narečju: Kalendár szrcá Jezusovoga za navadno leto, 1943 link

Ostali članki

Zgodovina priseljevanja Nemcev v Prekmurje

Keltske naseldbine na panonskih ravnicah

Čarovnice v prekmurskem ljudskem izročilu

Poganski običaji v Prekmurju

Keltske naseldbine na panonskih ravnicah

UVOD

Na območje Prekmurja se je skozi zgodovino priseljevalo mnogo narodov, ki je tukaj pustilo svoj pečat. Ena od teh ljudstev so bili Kelti, ki so sem prišli 300 let pred našim štetjem. Z izrazom "Kelti" označujemo ljudstva in plemena, ki so tukaj živela v mlajši železni dobi, katerih pradomovina je bila na ozemlju današnje Češke in zahodne Nemčije, vendar so se kmalu ti ljudje razširili po večjem delu Evrope, od ozemlja današnje Francije, Velike Britanije, Irske, preko alpskega prostora in tudi na ozemlje Panonske nižine. Ravno ti ljudje so bili eni od prvih prebivalcev Prekmurja.

(Širjenje Keltov po Evropi. Vir: Devianart)

Kdo so bili Kelti

Ena od njihovih značilnosti je bila, da so predstavljali grožnjo drugim narodom, še posebej Rimljanom. Da so Kelti predstavljali strah in trepet piše tudi grški zgodovinar Diodoros, ki je bil rojen na Siciliji ter jih je opisal takole: "So visokorasli, mišice jim poigravajo pod belo kožo. Njihovi lasje so svetli, toda ne le po naravi, pač si jih tudi umetno belijo, jih umivajo v mavčni vodi in si jih češejo od čela navzgor. Tako so že podobni gozdnim hudičem, saj imajo zaradi posebnega umivanja po vrhu še goste in težke lase kot konjska griva. Oblačijo se - in to je presenetljivo - v kričeče barvaste in izvezene srajce. Zraven nosijo hlače, ki jih imenujejo "bracae" in plašče, ki jih na ramenu spenjajo s sponko, pozimi debele, poleti tanke. Nekateri med njimi so sicer nosili bronaste čelade z vdelanimi velikimi figurami ali tudi z rogovi, ki so jih delali na videz še večje, kot so že tako bili. Preden pa se je začel boj, so prišli na bojišče tako, da so bili nasprotniki zmedeni kot še nikoli prej." 

(vir fotografije: Pinterest)

Boj se je začel s tem, da je pred kolono stopil en ali več ljudi in so izzvali najpogumnejše na drugi strani za dvoboj. "Pri tem vihtijo orožje, da bi prestrašili nasprotnika" je pripovedoval Diodoros. Kadar pa se kateri zares odzove, začno sobojevniki divje prepevati in v pesmih slaviti dejanja svojih očetov, nasprotnika pa sramotiti in žaliti, z namenom da bi se mu pred bojem "povesil greben". Tako so Kelti nasprotniku zbijali moralo. 

Viri, ki se nanašajo na Kelte, kakor tudi irski epi nam pričajo, da so se ti radi družili, na veliko jedli in se opijali ter uživali življenje v prireditvah. Najljubša jed Keltov je bilo kuhano ali pečeno svinjsko meso. Poleg tega so pili še vino, pivo ali medico. Arheološki ostanki kažejo, da sta bili govedina in svinjina najpogostejše meso s perutnino in divjačino kot dodatkom. V knjigi Die Kelten, Das Volk, das aus Dunkel kam (1975), avtorja Gerharda Herma je omenjeno, da so poznali tudi kovaštvo; vedeli so, kako je treba žarečo litino oblikovati z oljem in vodo, da jo kališ. Izumili so, kako se lahko zvarijo železne palice in iz takega svežnja kujejo trdna rezila. Železno orodje jim je tako olajšalo delo na poljih. 

Bakrena keltska čelada, najdena pri Waterlooju leta 1868. Kelti so jo uporabljali za ceremonije. Danes jo hrani londonski muzej. (vir fotografije: Wikipedija)

Kelti pri nas

Na območje Prekmurja in celotne Panonske nižine so Kelti prišli s severa, tu pa so bili prisotni še pred Rimljani (od 3. stoletja do prve polovice 1. stoletja pred Kristusom). Med letoma 1999 in 2007 so se tu dogajala največja arheološka izkopavanja na Slovenskem, takrat so arheologi našli dokaze o prisotnosti Keltov v Prekmurju. Ti dokazi so bili najdeni južno od Murske Sobote ter v naselju Krog. Arheologi so med drugim našli zvit meč z nožnico, sulico z dolgim tulastim nasadiščem, značilne keramične posode in osebne predmete (britev, pinceta, škarje, brus in železni obroček). V enem izmed žarnih keltskih grobov so našli železen nož in ostrogo z gumbastimi konci. Še en dokaz o prisotnosti Keltov v Prekmurju so arheologi našli leta 2017 v Beltincih. Tam so bili najdeni ostanki hiš v obliki pravokotnih jam, kakor tudi železni predmeti.

Keltski predmeti najdeni v Krogu leta 2001. Šlo naj bi za predmete v grobu keltskega bojevnika. Predmet hrani Pomurski muzej Murska Sobota (vir fotografije: Documenta Pannonica, Pomurski muzej Murska Sobota)

Kmetje, vojaki in druidi

Karel Gržan v svoji knjigi V znamenju Oriona (2008) piše, da Kelti niso imeli imperija, ampak so bili razdrobljeni v več manjših skupin, vsaka od teh pa je imela svojega poglavarja. Tudi oni so poznali demokracijo; poglavarje plemena so izvolili na ljudskih zborovanjih. Njihova družba se je delila na 3 razrede: druide oz. svečenike, vojaško plemstvo in kmete oz. navadno ljudstvo. Večina Keltov je živela na kmetijah, družine pa so vključevale več generacij: mož, žena, sinovi, hčere ter vnuki. Živeli so v okroglih hišah, na sredini hiše pa so kurili ogenj za kuhanje in gretje. 

Druidi oz. svečeniki so se ukvarjali z religijskimi obredi, zdravilstvom, lekarništvom, sojenjem in astronomijo. Julij Cezar je o druidih trdil, da je njihovo znanje bilo strogo prepovedano zapisati, da se njihove vede ne bi razširile med ljudi ter da se druidski učenci nebi preveč nanašali na pisano besedo in hkrati zanemarili veščino pomnenja. Cezar je omenjal tudi to, da so verjeli v to, da je duša večna ter da stalno potuje "da je duša neumrljiva in da se seli po smrti iz enega telesa v drugo. Vera v nesmrtnost jih navdušuje k hrabrosti in se ne bojijo smrti. Poleg tega mnogo razpravljajo o zvezdah in njihovem gibanju, o velikosti vesolja in Zemlje, o naravi ter o mogočnosti in oblasti nesmrtnih Bogov."

(vir fotografije: wallpaperaccess)

Keltska religija ter magičnost števila tri

Ker so se Kelti delili na več manjših plemen so se njihova verovanja malce razlikovala, toda večina elementov v keltski religiji je bilo skupnih za vsa plemena, neglede na geografsko oddaljenost. Torej neglede na to kam je stopil keltski škorenj so njihovi religijski temelji ostali isti. Za razliko od sodobnega prepričanja, da je smrt nekaj grozljivega in nekaj, kar ločuje ljudi so Kelti verjeli ravno nasprotno. Zavedali so se tako vidnih kot tudi nevidnih svetov, v njihovem nazoru pa je tok časa predstavljal neskončen krog. Bili so trdno prepričani, da jih duhovi prednikov stalno spremljajo in da te duhove pravtako skrbi za njihove potomce, kakor živečo družino. Verjeli so, da jih predniki spremljajo tako ob dobrih kot slabih časih; da tudi oni jočejo, ko živeči potomci doživljajo stisko ter da se ob dobrih časih veselijo z njimi. V tistih časih so Kelti iskali njihov nasvet z obrednim postom in spanjem na njihovih grobovih v upanju, da se bodo z njimi srečali v sanjah. Celo v 16. stoletju je irski poveljnik Hugh O'Neil pred bitko utaboril svojo celotno vojsko na grobišču, da bi pridobil pomoč duhov mrtvih, ki tam prebivajo. 

Kot vse starodavne civilizacije oz. ljudstva so Kelti tudi častili sonce. Čaščenje sonca pravzaprav najdemo povsod po svetu, saj je največji vir svetlobe in življenja. Sonce vzdržuje oz. ohranja vso življenje na našem planetu. Po keltskem mitu je solsticij vsako leto zaznamoval veliko bitko med dvema kraljema, en je predstavljal temo, drugi pa svetlobo. Kelti so poznali tudi božanstvo s tremi glavami, ki so ga imenovali Lug. Predstavljen je bil kot bojevnik, kralj in varuh ljudi. Zanimivo je, da troglavo božanstvo poznamo tudi slovanski narodi; Slovenci ga imenujemo Triglav, Poljaki Trzygłów, baltski Slovani pa so mu rekli Svantevit. Magičnost števila tri najdemo v mnogo pravljicah, saj predstavlja popolnost; podobno kot ima keltski Lug ali slovanski Triglav tri glave, tako v bajkah in legendah zasledimo, da je neki junak imel tri srca, tri življenja ali na voljo tri želje ali pa, da je neki kralj imel tri sinove. Celo krščanstvo verjame troedinega boga; oče, sin in sveti duh. Sorodna ljudstva so imela podobna religijska prepričanja, kar lahko vidimo že po tem, kako podobna sta si Triglav in Lug, saj tako slovanska kot keltska mitologija izvirata iz skupne indoevropske kulture. Lug je bil Bog pravice, vojne, kraljevanja, obrtnikov, veščin, trgovine in žetve. Na fotografiji je relief boga s tremi obrazi iz severovzhodne Galije.

(vir fotografije: Wikipedija)

Ljudje, ki so se že zanimali za ezoterične vede, mitologijo in sveto geometrijo ter poganstvo so pogosto zasledili omembo števila tri. Kelti so na predmete radi risali ali vrezovali Triskele - simbol, sestavljen iz treh spiral. Spiralo je simbol znan že iz paleolitskih časov, da so pa spirala ravno tri pa je že očitno: keltska družba se je delila na tri razrede, poznali so troglavega Boga, celo bivanje živih bitij je sestavljeno iz treh obdobij: življenje, smrt in ponovno rojstvo. 

Fotografija je bila posneta v kraju Newgrange na Irskem. Prikazuje Triskele vrezan v kamen (vir fotografije: irisharoundtheworld)

Ostali članki

Poganski običaji v Prekmurju

Čarovnice v prekmurskem ljudskem izročilu

Magija in uroki v prekmurski kulturi

Zgodovina priseljevanja Nemcev v Prekmurje