Predkrščanski običaji v Prekmurju

UVOD

Prekmurje je zanimivo iz tega vidika, ker se je tu ohranilo veliko pred-krščanskih običajev. Ko raziskujemo tukajšnje verske tradicije se nam zastavlja vprašanje: ali so Prekmurci pred prihodom krščanstva imeli svoj poganski kult? Kakšno je prekmursko mitološko izročilo? Nedvomno so predniki teh ljudi imeli svoja verovanja že v pred-krščanski dobi. Vsekakor je jasno, da je neka vera v Prekmurju obstajala že pred zgodovinskim nastopom krščanstva in je bila za prejšnje rodove del vsakdana. Poganstvo panonskih Slovanov na tleh današnjega Prekmurja je predstavljalo verovanje, vrednote, prepričanja in nazore. Zelo očitno je, da so šege in navade Prekmurcev v pred-krščanski bile podobne kot pri ostalih evropskih ljudstvih. Naši predniki so v Bogovih videli svoje vzornike, božanska bitja, iz katerih so nastale miti in legende, veliko tradicij pa se je kasneje zlilo s krščanstvom in dalje izvajalo pod masko le-tega. 

(Stari Slovani)

Slovanski živelj se je v Prekmurje naselil v drugi polovici 6. stoletja. Stari Slovani, priseljenci iz današnje južne Rusije in Ukrajine so prečkali Moravsko in se odločili, da se bodo ustalili med panonskimi polji in potoki. 

Krščanska vera, ki je prvič dosegla slovenska tla v 9. stoletju se je med naše ljudstvo širila postopoma. Po Evropi se je nova vera utrdila na miroljuben način, kot tudi s pomočjo križarskih vojn, posledično pa je s strani narodov prihajalo tudi do uporov proti pokristjevanju. Pravzaprav bi danes vojnam med kristjani in pogani lahko rekli "civilna oz. državljanska vojna", le da je tu šlo med staro in novo vero; med starimi in novimi vrednotami in verovanji. Na eni strani je bilo do-takrat še nepoznano krščanstvo, boj v imenu evangelija, Jezusa ter boga Jahveja, na drugi strani pa so stale vojske, ki so se zavzemale za ohranitev evropskih pred-krščanskih tradicij, za vero v prednike in naravo. Avtohtoni Evropejci, ki so od začetka svoje zgodovine že tisočletja po pogansko častili naravo, lunine cikle in svoje mitološke junake so z vojnami postopoma prišli pod oblast evangelija in rimske cerkve. Stara poganska svetišča, ki so jih postavili njihovi predniki so bila po vojaških porazih poganskih vojskovodij požgana in uničena v imenu nove vere in novega Boga, na ista mesta pa so se začele graditi cerkve in samostani. Opomin: ta članek ni proti-krščansko usmerjen in ta stran ne podpihuje sovraštva proti Cerkvi in kristjanom. Krščanska vera ima tako dobre, kot tudi slabe plati. Res pa je, da se je med mnogo evropskih narodov spreobrnilo pod prisilo.

Ker je bilo z utrditvijo krščanske vere prepovedano čaščenje staro-slovenskih Bogov so njihova imena le zamenjali krščanski svetniki. Tako so naši predniki, da je bilo legitimno za lokalno škofijo in srednjeveško oblast, še naprej praznovali poganske praznike v imenu krščanstva. Tako naprimer poganskega Boga pomladi Jarilo-ta zamenja krščanski svetnik sv. Jurij, ki je bil rimski vojak in mučenec. Sam praznik Jurjevanje ima predkrščanske (poganske) korenine, označuje pa prihod pomladi. S prihodom krščanstva so torej ljudska praznovanja ostala ista, le Bogove so zamenjali svetniki, kar pomeni, da ogromno praznikov, ki jo danes praznujemo širom Evrope ima poganske temelje, le da se ti praznujejo v imenu krščanstva. Neglede na vojne invazije, nasilna pokristjanjevanja in sežiganja poganskih svetišč je poganstvo ostalo še vedno živo skozi ljudske praznike, kulinariko in pesmi. Namreč, ljudsko verovanje nekega naroda ni bilo samo "slepo verovanje v Bogove in čaščenje dreves" temveč je predstavljalo dolgo tradicijo povezanih rodov: pravljice, mite, legende, pregovore, pesmi, šale in seveda praznike. Tako je v folklori Prekmurcev, kot tudi drugod po Evropi krščanstvo in poganstvo zelo prepleteno eno z drugim. V tem članku bodo predstavljene samo nekatere šege in navade prekmurske krajine, saj je skoraj nemogoče, da bi vse skupaj spravil v en članek.

Silvestrovanje in čaščenje vode

Kakor vsa evropska ljudstva so tudi ljudje v Prekmurju častili vodo kot vir življenja. Logično je, da sta življenje in blaginja ljudi, kot tudi dobra letina vedno bile odvisne od padavin in izvirov vode; jezer, rek, potokov in studencev ki so bili med kmečkim stanom zelo spoštovani in cenjeni. Za preprosto kmečko ljudstvo vsako leto ni bilo enako dobro, saj so se pojavljale suše, ki so vplivale na pridelek in posledično na življenje naših prednikov. Panonski del od vseh delov Slovenije dobi najmanj padavin, zato je vsak vodni vir bil pomemben.

Zadnji dan v letu oz. silvestrovanje je dobilo tudi ime "staro leto" ali "drugi sveti večer". Temačni decembrski dnevi so bili polni skrivnostnih prikazni. Človeka so v temi pogosto spremljale drobne lučke, ki "niso hudobne, vendar mora biti človek z njimi prijazen." Prekmurci so v njih videli zemljemerce, »džilere«, duhovi ljudi, ki so se v tem času za pokoro vračali na svet. Decemberski čas so napolnjevala mnoga verovanja. Po enem bolj značilnih si mora dekle na prvo adventno nedeljo kupiti robec. Če se vrnemo na silvestrovanje, dan je dobil ime po papežu Silvestru, ki je umrl v Rimu 31. decembra leta 335. "Ironija" tega krščanskega praznika pa je bila ravno ta, da so Prekmurci na ta dan po pogansko častili vodo oz. studence. Namreč, na predvečer pred novim letom je gospodar vsake domačije, nesel približno pol metra visoko pisano smreko okrašeno z barvnimi trakovi na bližnji studenec. S tem je gospodar hiše upal na to, da bo družina v prihodnjem letu imela obilo vode, saj je voda vir življenja. Ta običaj se je še nazadnje aktivno izvajal konec 20. stoletja, v času jugoslovanskega režima, dandanes se pa pojavlja vse bolj redko, saj so starejši rodovi že pomrli, mlade ljudi pa ljudske šege zanimajo vse manj. Nedvomno je, da je običaj nošenja smrek k studencu na staro leto nosi izvor v poganstvu. 

(Novoletni običaj postavljanja smreke ob studencu, avtor: blog Panonsko Ljudstvo)

Mokoš in vile rusalke

Pri starih Slovanih se lik matere Zemlje pojavlja v različnih oblikah in pod različnimi imeni: v kijevski Rusiji so poznali Boginjo vode, zemlje, plodnosti in porodništva z imenom Mokoš, polabski Slovani pa so ji rekli Živa. Oba mitološka lika, tako Živa kot tudi Mokoš sta močno povezani z vodo. Koren mok pomeni “moker, vlažen, močiti". Mokoš je bila tudi žena Peruna, bradatega boga groma. V Prekmurju je celo po slovanski boginji vode in plodnosti imenovan potok; potok Mokoš je levi pritok Mure med krajoma Bakovci in Dokležovje, zadnja leta pa teče le ob močnem deževju. Njen izvir je blizu vasi Sodišnici. Mokoš je bil še pred nekaj desetletji bistri potok, v katerem so se vaščani oskrbovali s pitno vodo, napajali živino, prali perilo in lovili ribe, kar si je danes ob večinoma suhi strugi težko predstavljati. Zakaj je lokalno ljudstvo svoj potok poimenovalo po eni od poganskih boginj ni potrebno ugibati.

Poleg boginje Mokoš, po kateri je poimenovan potok v Prekmurju, so stari Slovani poznali tudi rusalke: to so bile večno mlade vile, ki so prebivale pod vodo, imele zelene lase, bledo kožo in bile zalega obraza. Če je dekle utonilo je postala rusalka. S svojim petjem so rusalke zavajale mimoidoče in jih tako vodile v smrt. Po nekaterih izročilih so imele ribji rep, če pa so stopile na kopno pa so dobile človeške noge. Do ljudi so bile dobre kot tudi slabe. Če jih je mimoidoči opazil v gozdu, ob reki ali potoku, jih je običajno našel gole, z dolgimi spuščenimi zelenimi ali rdečimi lasmi. Na glavi bi v tem primeru nosile zelene vence in plesale v krogu. Mimoidoči bi bil očaran nad njihovo pesmijo in lepoto, in če bi se jim približal, bi ga zvlekle v globino vode in ga utopile. Po ljudskih verovanjih naj bi vile rusalke živele v okolici Bukovniškega jezera, jezero v jugovzhodnem Goričkem. Bukovniško jezero je nedaleč stran od slovensko-madžarske meje. (Radiestezisti so na tem območju označili kar 26 energijskih točk!)

(Rusalka v okolici Bukovniškega jezera. Avtor fotografije: blog Panonsko Ljudstvo)

Murva

Ne samo, da so panonski Slovani častili vodo kot vir življenja, bili so odvisni tudi od dreves. Vsako drevo ima svoje zdravilne lastnosti. Ena od teh primerov je murva. Murva kot drevo ima veliko zdravilnih lastnosti. V tradicionalni medicini se uporablja proti vnetju sečnih poti, boleznim ustne votline in grla, epilepsiji, depresiji, nespečnosti, vrtoglavici in ugrizom žuželk ter kač. Stari prekmurski rodovi so verjeli, da v lesu prebiva "drevesni duh", ki zdravi bolne ljudi. Tukaj je stara fotografija iz Prekmurja, kjer starešini spustita bolnega otroka skozi luknjo v murvi. Na Slovenskem so verjeli, da v teh luknjah prebiva Duhec. Ta naj bi bil varnostnik portala iz stvarnega sveta v drugo dimenzijo. Tako naj bi z določenimi uroki zdravili mladega človeka. 

(vir: Facebook stran Krog dobrih čarovnic. Lastnik fotografije je Nino Malalan)

Kresovi na velikonočno soboto

Velika noč ali po prekmursko Vüzen se danes praznuje kot Jezusovo vstajenje od mrtvih. Danes je veliko etnologov prepričanih, da praznovanje Velike noči sega v predkrščanski čas in da Velika noč ni nastala z Jezusom, temveč je bil praznik prisoten že prej. Velika noč se praznuje na prvo nedeljo po prvi spomladanski polni luni. Tukaj ni logike, saj krščanstvo ne časti ne lune in ne sonca. Zato gre pravzaprav za starejši izvor: izmenjevanje velikonočnih jajc sega v poganski čas; Nemci so ob tem času častili boginjo Eostre, ki je bila povezana s pomladjo, zajci in piščanci, pri Slovanih pa je bila prisotna boginja pomladi Vesna, ki je ljudem prinašala srečo in ljubezen. Med prekmurskim ljudstvom je bila navada, da so družine takrat kurile kresove. Krščanska cerkev je ta starodavni poganski praznik prebujenja in plodnosti izbrala za svoje praznovanje Kristusovega vstajenja. Velika noč je praznik zmagovite pomladi, med katero se v tisočerih popkih in rastočih semenih okoli nam kaže zakon večnega življenja narave. Veliko noč so naši praočetje praznovali z velikonočnimi jajci, prazničnem obedu, s pokanjem in z večernim kresovanjem. Pogani so z ognjem zaznamovali prihod pomladi, s kasnejšim nastopom krščanstva pa se je navada še vedno ohranila, le da je bila nekoliko spremenjena: simbolika zajcev, piščancev, izmenjevanja jajc, pokanja s karbidom in kresovanja je ostala ista, le da se je namesto prihoda pomladi začelo praznovati Jezusovo vstajenje od mrtvih ter zmago krščanskega Boga nad hudičem. Kurjenje kresov je vedno bila stara poganska tradicija, ki so jo izvajali Evropejci še pred prihodom krščanstva.

(Getty Images: Jim Sugar)

Pozvačin

Med ljudstvom je bil prisoten tudi lik "Pozvačin". Pozvačin, z drugimi besedami tudi zvačin ali zvač, je od ženina in neveste naprošen moški, ki je v pisani opravi hodil od hiše do hiše in vabil ljudi na poroko s humornim nagovorom. Pozvačina so poznali tudi v Prlekiji in na Ptujskem polju. Pozvačin je v rokah nosil palico ovito z ježevo kožo, na glavi pa je imel kapo s cvetjem iz krep papirja in trakovi. Del njegovega kostuma so bili tudi zvonci. 

(Pozvačina v Bogijini leta 1933. Fotografija je bila objavljena v Kalendarju Srca Jezušovoga leta 1933)

Perun, Bog groma

Prekmurje in Kras sta edini slovenski regiji, kjer se je še ohranilo izročilo o bogu Perunu. Bog Perun je bil pri starih Slovanih kot tudi baltskih narodih vrhovni Bog, predstavljal je grom in nevihto. Njegova žena je bila Mokoš. V Prekmurju pravijo še danes, če pride do neurja, da Perun pošilja hudo uro ali da Perun bije, rastlino netresk pa so ljudje imenali "perunovo perje", ki so ga polagali na strehe, da se je razrasel in ščitil hišo pred strelo. Splošno je razširjeno, da ko grmi, starši rečejo otrokom da se "Bog krega", ker niso bili pridni. Ko so kmečki ljudje v Panonski nižini med oranjem našli neolitske in bakrene sekire so jih poimenovali kar "perunski kamni", češ, da so Bogu groma same sekire padle z neba in se zarile v zemljo. 

Podkev za srečo, zdravilstvo in magija

Za preprosto kmečko ljudstvo je bilo tudi značilno, da so na notranjo stran vrat v hlevu dajali konjske podkve za srečo. Ljudje so verjeli, da oblika podkve pravzaprav predstavlja lunin srp, ki je bil znak plodnosti in sreče, imel je tudi sposobnost odganjanja zlobnih duhov. 

(Podkvi za srečo na notranji strani hlevskih vrat. Avtor fotografije: blog Panonsko Ljudstvo)

Oblika podkve predstavlja lunin srp, prebivalstvo pa je že od davnih časov imelo strahospoštovanje do lune. Verjeli so, da položaj lune vpliva na dogajanje na Zemlji, na obnašanje ljudi in živali. Obstajal je celo nenavaden običaj zdravljenja bradavic: bradavice so zdravili tako, da se je posameznik dotikal svojih bradavic in zrl v mladi mesec, hkrati pa govoril:"Kakor ste prišle, tako odidite." Prekmurci so skozi celotno zgodovino verovali v duhove, ljudske vraže, onostranstvo in magijo. Zdravili so se z zelišči in tudi s pomočjo urokov. V teh krajih je bila navada, da obiskovalec ni smel takoj stopiti k dojenčku, ko ga je prišel pogledat. Na začetku se je moral dotakniti štedilnika in mu rečti "Fuj te boj" (fuj te bodi), drugače bi otroka uročil; torej je obstajalo prepričanje, da se bo zgodilo nasprotje tega, kar bo nekdo rekel; če je naprimer obiskovalec prišel na neko domačijo in govoril "Kako imate lepe krave" so bili lastniki posesti prepričani, da je obiskovalec krave uročil s črno magijo in da bodo kmalu pockrale. Taki ljudje so bili vsiljivi in nezaželjeni, navadno so jim rekli "comprnjaki" oz. čarovniki. Danes bi jim rekli "vaški posebneži".

V preteklosti profesionalna medicina še ni bila tako dostopna, kot je danes, zato so se ljudje znašli kar sami. Ivan Zelko v svoji knjigi Zgodovina Prekmurja piše, da je na eni strani je bilo prisotno ljudsko zdravilstvo lokalnih kmetov, na drugi strani pa so zdravili tudi katoliški redovniki. Redovniki so na svojih posestih gojili zdravilne rastline in zdravili domačine. Ti so imeli postojanke v Murski Soboti, Gradu na Goričkem in Selu. Z zdravilstvom se je ukvarjal tudi red templarjev. Ti zdravilci so izginili iz Prekmurja po bitki pri Mohaču leta 1526. Res je, da se je krščanstvo po Evropi širilo z vojnimi invazijami, toda logično je, da so obstajale tako dobre kot tudi slabe plati krščanstva. Prekmurje je prvo bolnišnico dobilo komaj okoli leta 1890, do takrat pa ni bilo šolanih zdravnikov, obstajali so le ljudski zdravniki, torej se je lahko z zdravilstvom ukvarjal kdorkoli. Naprimer prehlad so zdravili z raznimi vrstami čajev: čaj iz bezgovega ali lipovega cvetja ali pa iz orehovih lupin, z visoko vročino pa se je bolnik spopadal tako, da je večkrat na dan spil surovo jajce. Na boleče grlo so si dajali nogavice napolnjene z vročim pepelom. To so primeri etnomedicine v Prekmurju.

(vir fotografije: Stock.Adobe.com)

Zaključek

V dobi kabelske televizije in mobilnih telefonov bi se marsikomu te običaji zdeli brez vrednosti ter bili v glavah sodobnih ljudi razlagani kot smešni in primitivni. In zato se lahko bojimo, da bodo marsikatere tradicije v bližnji prihodnosti zamrle. Človeštvo je v zadnjih dvajsetih letih doživelo neverjeten preobrat na mnogih področjih, prišla je doba napredka, naenkrat nam je dostopno vse. Toda kljub vsej tehnologiji, ki nam je danes na voljo mnogo ljudi še vedno ni srečnih in v sebi čutijo globoko praznino. To praznino pa lahko zapolni le kultura. Ljudska kultura je tista, ki odgovarja na vprašanja o obstoju, naravnem redu in človekovim bivanjem v kozmosu. Kultura je tista, ki se odraža skozi bogato simboliko, skozi mitologijo, ki se je prenašala iz roda v rod in dajala ljudem nauke in smernice, hkrati pa so del kulture tudi praznovanja. Neglede na nihilizem sodobnega sveta, prekomernega potrošništva in razkroj moralnih vrednot še vedno obstaja alternativa. Kultura nam daje bistvo; nas dela to, kar smo. Brez kulture tudi naroda ni.